Delavsko-punkerska univerza vabi na predavanje iz tematskega ciklusa Financializacija, ki bo v četrtek, 2. februarja 2012 ob 18.00 uri v Klubu Gromka na Metelkovi.

Predrag Ćetković:

Financializacija evropskega bančnega sektorja

Bančni sektor starih članic Evropske unije je od devetdesetih let naprej šel čez pomembne spremembe, ki se jih pogosto zajema z izrazom financializacija. V preteklost je bila funkcija bančnega sektorja v večini teh držav nudenje kreditov nefinančnim podjetjem. Glavni vir dobičkov so bili zato prihodki od obresti, kar je privedlo do višjih obrestnih mer posojil v primerjavi z depoziti. S tem, ko so so se nefinančna podjetja čedalje bolj zanašala neposredna posojila na odprtih trgih ali celo zmanjšala svojo investicijsko porabo, so banke pričele iskati nove vire dobičkov. Na eni strani so banke povečale posojila zasebnemu sektorju gospodinjstev, da bi obdržala obrestne prihodke od posojil. Na drugi strani se je v skupnem dobičku povečal delež neobrestnih prihodkov. Ti neobrestni prihodki izhajajo predvsem z dveh virov. Prvič, pristojbine ali provizije, ki med drugim izhajajo tudi iz upravljanja pokojninskih in investicijskih skladov, so narastle. Omenjeni skladi so bili agresivno trženi strankam, še posebej zasebnim gospodinjstvom. Drugič, evropske banke prejemajo naraščajoči del svojih prihodkov od povezanih bank v novih članicah ali kandidatkah za članstvo v EU. Širitvi bank iz starih članic EU v srednjo, vzhodno in jugovzhodno Evropo (SVJVE) je sledila nagla rast kreditev v slednji del celine, še posebej v sektorju gospodinjstev. S tem, ko je bila dobičkonosnost v državah SVJVE na visoki stopnji, je hitra rast kreditov vodila do visokih dobičkov, ki so bili deloma prenešeni k matičnim bankam. Vendar je izbruh trenutne finančne in gospodarske krize ponazoril grožnje, povezane s takšnim razvojem evropskega bančnega sektorja.

Predrag Ćetković je študent doktorskega programa družbenih in ekonomskih ved na Univerzi za ekonomijo in poslovne vede na Dunaju. Njegovi raziskovalni interesi vključujejo makroekonomijo, heterodoksno ekonomijo, razvojno ekonomijo in finančne trge.

DPU: Podpora protestom proti prodaji Mercatorja

Delavsko-punkerska univerza (DPU) se pridružuje protestom proti prodaji Mercatorja Agrokorju, ki so jih v zadnjih dneh manifestirali Sindikat delavcev trgovine Slovenije (SDTS), Zveza svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) in Konfederacija sindikatov 90 (KS 90).

Prodajo Mercatorja konkurentu Agrokorju označujemo kot škodljivo, saj je Agrokor podjetje s preko 3,1 milijarde EUR dolga in je popolnoma nelikvidno. Kapitala, potrebnega za nakup Mercatorja, Agrokor nima. Kot je poudaril predsednik KS 90 Peter Majcen, to pomeni, da bo morebiten prevzem financiral tako, kakor so potekali managerski odkupi podjetij v slovenski tranziciji – z dolgom, s katerim bo obremenil prevzeto podjetje. Zaradi teh razlogov DPU izraža skrb, da bo morebitni prevzem Mercatorja s strani Agrokorja vodil v izčrpavanje podjetja, ogrozil delovna mesta več kot 23.000 zaposlenih v Skupini Mercator in onemogočil dolgoročni razvoj podjetja.

Pri tem želimo opozoriti tudi na plačilno nedisciplino Agrokorja kot grožnjo za več kot 130.000 delovnih mest v kmetijski in predelovalni industriji. Nelikvidni Agrokor namreč obveznosti do dobaviteljev navadno poravna šele v 5–6 mesecih, s čimer duši številna podjetja in ogroža položaj njihovih zaposlenih. Ob morebitnem prevzemu Mercatorja bi se ta soočil s podobnimi težavami. Ob tem opozarjamo, da je Mercator za slovensko gospodarstvo infrastukturnega pomena, saj odkupuje precejšen delež pridelkov slovenskega kmetijstva in predelovalne industrije. Morebitna plačilna nedisciplina najpomembnejšega kupca bi podjetja v kmetijstvu in predelovalni industriji hudo prizadela in ogrozila več kot 130.000 delovnih mest v teh podjetjih, ki so posredno odvisna od Mercatorja.

Prodaja Mercatorja Agrokorju bi tako potencialno ogrozila kar 15% vseh delovnih mest v Sloveniji in drastično poslabšala že tako slab socialni in ekonomski položaj tukajšnjega delavstva. Poleg tega ta nevarna poteza ne prinaša koristi niti prodajalcem deleža Mercatorja. Večina prodajalcev svoje deleže v Mercatorju prodaja zaradi lastnih likvidnostnih težav in potrebe po dokapitalizaciji. A vendar, kot smo lahko brali v javnih občilih, prodaja Mercatorja Agrokorju najverjetneje prodajalcem ne bo prinesla nujno potrebnega kapitala, saj je bil med njimi in Agrokorjem sklenjen dogovor, da Agrokor večji del kupnine poravna šele leto dni po prevzemu Skupine Mercator.

Na podlagi teh argumentov ocenjujemo prodajo Mercatorja Agrokorju kot nevarno za desettisoče delavcev in njihovih družin. Prodaji ostro nasprotujemo in se pridružujemo protestom sindikatov. Prodajalce Mercatorja pozivamo, naj Mercatorja ne prodajo, in hkrati opozarjamo, da ne bomo dopustili, da se njihova dokapitalizacija izvrši na plečih delavstva.

Delavski razred ne bo plačal in ne sme plačati stroškov krize, saj krize niso povzročili delavci, pač pa neustrezne politično-ekonomske politike in nepremišljene poslovne odločitve, kakršna je tudi odločitev o prodaji Mercatorja. Prodaja Mercatorja je del problema, ne del rešitve, saj bo ekonomsko in socialno krizo v Sloveniji zaradi zgoraj navedenih razlogov še poglobila. Krizo lahko razreši le socialno in okoljsko vzdržna politično-ekonomska ureditev, v kateri mora biti interes producentov na prvem mestu, pomembna infrastrukturna podjetja, kakršno je Mercator, pa ne smejo biti nikoli prepuščena samovolji finančnih oligarhij, ampak morajo biti v rokah delavstva, saj lahko le tako delujejo v obče dobro.

Delavsko-punkerska univerza

Delavsko-punkerska univerza vabi k vpisu v 15. letnik z naslovom:

FINANCIALIZACIJA

V zadnjih tridesetih letih smo priče nepretrganemu razvoju in povečevanju moči finančnega sektorja pri organizaciji družbeno-ekonomskih odnosov v svetovnem kapitalističnem sistemu. Vzpon finančnega sektorja se je v tem času kazal v globalni ekspanziji finančnih trgov, izjemni rasti finančnega premoženja v obliki vrednostnih papirjev (denimo delnic in obveznic) in izvedenih vrednostnih papirjev (finančnih derivatov), povečevanju mase javnega in privatnega dolga nacionalnih držav in vse pomembnejši vlogi finančnih institucij in raznovrstnih finančnih instrumentov pri organizaciji svetovne ekonomije, katere »leitmotiv« vse pogosteje določajo korporativno-menedžerski kriteriji, po katerih je profit za delničarje postal glavna gonilna sila sprejemanja ekonomskih odločitev na vseh ravneh.

V prevladujočem diskurzu ortodoksne in heterodoksne ekonomije je rastoči finančni sektor pogosto obdan z avro iracionalnosti oziroma nerealnosti v primerjavi z domnevno zdravim in avtentičnim jedrom »realne ekonomije«, od katere naj bi bila v meglo zavita sfera finančnih špekulacij vedno bolj oddaljena. A zdi se, da se je vloga finančnih institucij in finančnih mehanizmov v obdobju neoliberalne restavracije prej kot v oddaljenosti od sfere produkcije, pokazala kot ključna pri reorganizaciji te sfere, ki je zajela vse od obsežnih procesov koncentracije in centralizacije kapitala ter pospešene de-industrializacije do novih »inovativnih« tehnik discipliniranja delavstva. Nadalje so se finančne institucije izkazale za nepogrešljive pri kreditiranju agregatnega povpraševanja oziroma ohranjanja zadostnih nivojev potrošnje delavskega razreda in ostale populacije, ki se v obdobju neoliberalne ekonomske politike sooča z nižanjem mezd in izpadom socialnih prihodkov. Obenem pa je imel finančni sektor v zadnjih desetletjih ključno vlogo pri redistribuciji družbenega bogastva, ki se je preko finančnih storitev v obliki obresti in visokih dividend pretakalo od delavskega razreda k »finančni oligarhiji«. Tudi sedanja globalna finančna kriza, ki je v ZDA sprva izbruhnila kot hipotekarna kriza in se z krizo nesolventnosti bank razširila po vsem svetu, nedavno pa je v obliki dolžniške krize držav periferije EU ogrozila sam obstoj evro-območja, nam pred oči postavlja dejstvo, da niti nacionalna gospodarstva v centru kapitalistične ekonomije niso imuna proti nihanjem na finančnih trgih.

Ti trendi na makroekonomski ravni implicirajo vse večjo odvisnost proizvodnje in same družbene reprodukcije od finančnih mehanizmov, kar se na mikroekonomski ravni kaže v vse večji subsumpciji vsakdanjega življenja pod finančni kapital. V dobi neoliberalnega kapitalizma se je korporacijska logika ustvarjanja vrednosti za delničarje in finančnih investicij pospešeno razširila v vse pore družbenega življenja, denimo s privatizacijo socialnih storitev, kar na eni strani finančnim korporacijam prinaša gigantske profite, na drugi strani pa osnovne socialne storitve, kot so pokojnine in zdravstveno zavarovanje delavk in delavcev, postavlja v negotovo odvisnost od finančnega sektorja. Nadalje se lahko zgodba vse večje integriranosti gospodinjstev v krhke finančne trge, kot se je najnazorneje pokazalo ob nedavnih množičnih zaplembah stanovanjskih nepremičnin v ZDA, kaj hitro izteče v klavrno podobo sosesk, polnih izpraznjenih in propadajočih domov ter delavk in delavcev brez strehe nad glavo. Nazadnje so tudi študentke in študenti, ki jih neoliberalna ideologija prikazuje kot podjetnike, ki investirajo v svoj »človeški kapital«, preko uvajanja študentskih kreditov že med univerzitetnim študijem vpeti v mehanizme finančne eksploatacije, obenem pa same univerze vse bolj delujejo kot finančne korporacije. Zdi se, da je posledica neoliberalizma, kot je dejal David Harvey, »financializacija vsega«.

Ali si torej hipertrofijo finančnega sektorja v zadnjih desetletjih res lahko razlagamo z naraščajočim razkorakom med finančnim in »realnim« sektorjem? Gre pri procesu financializacije za golo anomalijo oziroma občasno disfunkcionalnost v funkcioniranju kapitalizma, ki so jo povzročile, od realnosti odtegnjene, iracionalne finančne špekulacije - ali pa gre za sodobnemu kapitalizmu inherenten sistemski proces, s katerim prihaja preko finančnih mehanizmov, storitev in institucij do reorganizacije odnosov moči, rekompozicije razrednih odnosov in spremembe vse več razsežnosti družbenega življenja?

NASVIDENJE V NASLEDNJI REVOLUCIJI!