↓ natisni okvir 

7. letnik Delavsko-punkerske univerze
Ljubezen in politika
Naslovna tema letošnjega letnika, že sedmega po vrsti, je LJUBEZEN in POLITIKA. Za razliko od prejšnjih letnikov, ki so obdelovali pretekle ali polpretekle zgodovinske in politične dogodke, je letošnja tema vsekakor bolj spekulativne narave. Prav nič se ne slepimo pred tem, da povezava ljubezni in politike predstavlja za obravnavo še posebej trd oreh, saj tako o eni kot o drugi ni jasnih definicij. Kar je za ljubezen ugotovil že Voltaire v Enciklopediji, ugotavljajo teoretiki političnega že odkar poskušajo konstituirati vedo o politiki, da namreč pomeni mnogo stvari, od nekajdnevne kaprice do najbolj sublimnih stanj.

Zato smo se odločili, da pred vami razgrnemo tako pomisleke ob temi kot tudi vzroke, za njeno sprejetje. Ob predlogu teme smo seveda pričakovali nekaj nasprotovanja, saj odstopa od utečenega vzorca doslejšnjih tem. Izkazalo pa se je, da je povsem mimo tega pričakovanja, oznanilo teme dregnilo na občutljivo mesto mnogih sopotnikov DPU. Nekakšno nelagodje, ki ga je sprožil predlog teme je z ene strani izzvalo očitek, češ da med ljubeznijo in politiko sploh ni nobenega odnosa, ali pa če že je, da je nekaj apartnega, kar ne presega ravni kuriozitet in spolnih afer, o čemer se skratka ne da povedati nič resnega. Očitek z druge strani je bil nasproten, kakor da je ljubezenski zastavek v politiki (in seveda obratno, politični zastavek v ljubezni) nekaj, na kar sicer lahko gledamo kot na razmerje non plus ultra, vendar je razširjeno in običajno do te mere, da ne zasluži resne teoretske obravnave, da je pod njenim nivojem itd. Izgledalo je torej, da je tema sporna ne zgolj zato, ker nedostojno povezuje profano ljubezen in vzvišeno politiko, ampak da je sporna tudi zato, ker povezuje vzvišeno ljubezen in profano politiko.

Pravzaprav je z odzivi na letošnjo temo tako, kakor s tematizacijo "seksualne uporabe analne odprtine" pri Freudu. Ko je preučeval, kako je argumentirana (moralna) pozicija, ki izraža gnus pred te vrste spolnim občevanjem, češ da ta del telesa, ki služi ekskrementaciji ni dostojen za spolno občevanje, je opazil, da argumenti zanj niso trdnejši kot argumenti, ki jih dajejo histeričarke za svoj gnus pred moškimi genitalijami.

Če smo torej pozorni zgolj na Freudov argumentacijski postopek, lahko ugotovimo, da argumentacije gnusa pravzaprav sploh ne zavrača: ne trdi, da argument pred "seksualno uporabo analne odprtine" ne vzdrži, temveč le, da na nasprotnem koncu histeričarke z natanko istim argumentom izražajo gnus do običajnega spolnega odnosa. Sklep, ki ga povleče je torej ta, da je na spolnem odnosu samem nekaj paradoksalnega, kar vodi v nasprotujoče si interpretacije. Tako v eni potezi nakaže: da je argumentacija prvih nesporna, vendar, če so jo pripravljeni videti tudi tam kjer se sami niso nadejali, da jo bodo našli. V tem smislu histeričarke torej izjavljajo resnico argumentacije gnusa, same pa imajo seveda drug problem, da namreč tega paradoksa ne morejo vzeti nase.

Od obeh pozicij se letošnja zastavitev DPU bistveno razlikujemo v tem, da prav tak paradoks, na katerega so pokazali odzivi na predlagano temo, vzamemo nase in nanj poskušamo odgovoriti. Tako smo se pri DPU tudi odločili in namesto da bi temo zavrgli, smo prav v tem argumentacijskem nelagodju videli vzrok za to, da jo sprejmemo. Zakaj, edino tako, da se letniki Delavko-punkerske univerze lotevajo tistih tem, katerih samoumevnost je narasla do trdnosti predsodka na eni in ohranila spotakljivost na drugi strani, edino tako DPU ostaja na ravni svojih nalog iz prejšnjih let.