↓ natisni okvir 

Rastko Močnik
"Negativno dejstvo - analitično načelo v humanistiki?"
Če postavimo vprašanje na način "ljubezen in politika", nam grozita zlasti dve nevarnosti: 1. skušnjava, da bi analizo sklenili z eno samo učinkovito formulo, ki bi seveda bolj ali manj na skrivaj upravljala že izbor gradiva, analitične postopke, argumentacijski arzenal; za povrh tako obrazec kakor njegovo delovanje navadno določa besedišče, za katerega se privrženci te metode malone nujno odločijo iz estetskih, ne iz epistemičnih razlogov; 2. nevarnost, da bomo družbene procese pojasnjevali z individualno-psihološkimi mehanizmi; to je pravzaprav podvrsta prve nevarnosti - z dodatno težavo, da se taka pojasnitev ujema z ideološko evidenco individualistične družbe, in je torej vsaj nekritična, če ni že kar apologetska.
Na drugi strani je vsaj Freud v "Množični psihologiji in analizi jaza" izpeljal tvorbo množice iz zaljubljenosti. A v istem spisu tudi trdi, da je ljubezen asocialna; še več: ker je asocialna, naj bi bila kulturotvorna. Za individualni psihološki mehanizem zaljubljenosti torej hkrati trdi, da je družbeno produktiven in asocialen. Za povrh pa o kulturi, ki naj bi bila družbena vez, meni, da izhaja iz asocialne naravnanosti. Je mogoče narediti teorijo družbe, ki bi družbo izpeljala iz asocialnosti? V politični filozofiji to ni le možno, temveč je celo banalno (Hobbes, Rousseau). Je pa politična filozofija klasično področje skušnjave št. 1 zgoraj, s svojimi "robinzonadami" pa tudi nevarnosti pod št. 2.
Naiven klasičen poskus v sociologiji je Durkheimova teorija o prepovedi incesta. Levi-Straussova teorija incesta je vsaj na prvi pogled samo podaljšek Durkheimove in njena logična sistematizacija. --- Velika klasična teorija z istim podtonom je seveda Marxova izpeljava družbe iz razrednega boja. - Družbo so torej že izpeljali iz asocialnosti. - Slabše kaže s kulturo. A če Freudova ekstravaganca že ni imela teoretskih nasledkov, lahko kar sami poskusimo. Pokazati je mogoče, da je kultura specifično kapitalističen pojav in da je glavni strukturni vzrok zanjo "blagovni fetišizem". Kulturo torej vzpostavi asocialno delovanje specifične kapitalistične "socialnosti". Za povrh pa jo sestavljajo prvine, ki sicer niso neposredno asocialne - so pa vsaj prvine irelevantnih socialnosti.
Da je "negativno dejstvo" družbeno-zgodovinsko produktivno, bi pravzaprav moralo biti že dolgo samoumevno: če ne že prav od Hegla, pa vsaj od Marxa, pa vsaj naposled od Kojeva. Kaj lahko s tem naredimo danes, pa moramo šele dognati.

R a s t k o   M o č n i k je redni profesor sociologije kulture na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Predava teorijo diskurzov, teorijo ideologije in epistemologijo humanistike in družboslovja. Paradigmatsko se nagiba zlasti k strukturalizmu in historičnemu materializmu. Že četrt stoletja igra vozliščno vlogo v vzpostavljanju širokega polja humanistike, tako na področju znanstvene produkcije, kot tudi izobraževanja in zlasti založništva. Poleg akademskega dela je znan tudi po svoji radikalni publicistiki, v kateri analizira pojave razrednega izkoriščanja, fašizacije, militarizma, svetovnih neenakosti ipd. Zaradi vpliva na mlado generacijo upornikov mu je Marko Brecelj podelil častni naziv "ajatola".


 » FOTO GALERIJA