↓ natisni okvir 

Peter Kovačič Peršin
"Zgodnje krščanske skupnosti med religijo ljubezni in oblastjo"
Krščanstvo se je pojavilo v 1. st. n. š. V Palestini kot reformatorsko gibanje znotraj judovstva, vendar po svojem nauku (postava ljubezni) in pojmovanju Boga ter človekovega odnosa do njega predsatavlja revolucionaren obrat na področju religije in morale, tako v odnosu do judaizma kot v odnosu do grško rimske religioznosti in etike kot prevladujoče v tedanji civilizaciji. Prve krščanske skupnosti so se sicer razvile znotraj judosvskih skupnosti v Palestini in judovski diaspori, a so se zaradi konflikta s tempeljsko oblastjo in strukturo judovske religije že v prvem stoletju svojega delovanja preusmerile v helenistični svet Rimskega imperija. Tu je krščanstvo kljub zatiranju v dveh stoletjih postalo duhovna sila, ki je moralno preobrazilo antično družbo, ki je tonila v družbeno in duhovno dekadenco. S tem je postalo tudi družbena sila, ki je v začetku 3. stol. postala vodilna in nato uradna religija imperija. Že v procesu strukturiranja v trdno konfesionalno organizacijo je prihajalo do nasprotij med spontanimi skupnostmi, ki so uresničevale svojo vizijo krščanskih idealov in med episkopalno smerjo, ki je končno s silo zatrla tim. heretična gibanja, kakor hitro je postala državna religija. Poslej se je napetost med ohranjanjem ideala religije ljubezni in med dogmatično in državi služečo cerkveno strukturo razreševala z institutom meniških redov. Cezaropapistični model Cerkve, ki Cerkev spreminja v institut oblasti in s tem v dogmatično strukturo, pa izziva znotraj krščanstva tudi nenehno razkolništvo in spremljajoči verski fundamentalizem.

P e t e r   K o v a č i č   P e r š i n je po izobrazbi teolog, slavist in komparativist. Že od leta 1969 ureja Revijo 2000, ki nazorsko izhaja iz personalizma in krščanskega socializma, v slovenskem prostoru se navezuje zlasti na Kreka, Kocbeka in Mraka. Znan je po svojih kritičnih stališčih do poskusov rekatolizacije v postsocializmu.

 » FOTO GALERIJA