9. LETNIK DELAVSKO-PUNKERSKE UNIVERZE:
POLITIČNA EKOLOGIJA

»Človek je tisočletja ostal to, kar je bil za Aristotla: živa žival, ki je poleg tega, sposobna političnega obstoja; moderni človek je žival v politiki, katere življenje živega bitja se postavlja pod vprašaj.« M. Foucault

»Če država širi take okoliščine, ki ogrožajo življenje - da je državljanu oviran dostop do hrane, zdravil, zraka ali karkoli kar je potrebno za ohranitev življenja, potem je državljan prost, da se upre.« T. Hobbes

V letošnjem letniku bomo poskušali na kar najširši ravni reflektirati koncepte narave, ekologije in razvoja v kontekstu politike. Narava in ekološki problemi se nam namreč sporadično prikazujejo kot prazni pojmi, pojmi brez vsebine, ki jih vsakokrat napolni izjavljalec. Enkrat je narava 'celota opazljivih dejanstev', drugič pa prelepi gorski vršaci ali lično pokošena trata; ekološki problemi so enkrat 'ekofašizem', 'alternativna religija', drugič pa posekani amazonski pragozdovi ali pa razliti naftni madeži. Na eni strani smo priče ozkim in redukcionističnim znanstvenim definicijam narave, na drugi strani pa imamo širok diapazon družbenega imaginarija; mnogokrat pa sta povezana v neločljivi amalgam apokaliptičnih groženj in kapitalskih znanstvenih diskurzov.

Z letošnjim naslovom Politična ekologija želimo opozoriti na razraščajoč skupen občutek, skupno izkušnjo izgubljanja pogojev golega življenja. V tej izgubi lahko vidimo 'pritisk narave na zgodovino' ali pa napotek k pluralizaciji oziroma kritiki tako znanstvenih diskurzov kot ideje znanstvenega napredka, ki proizvaja in reproducira nepredvidljive učinke. Če smo se lahko v preteklosti pri percepciji okolja zanašali na naše čute, zdaj temu ni več tako. Percepcijo smo morali prepustiti znanosti in njenim aparatom, s tem pa smo izgubili možnost neposrednega soustvarjanja in soodločanja o skupnem okolju. Ravno zato je pluralizacija oziroma politizacija znanosti edini izhod za soodločanje o skupnem svetu. Še več, ravno produkcija znanosti postaja politično mnogo bolj relevantna kot početje politikov ('biologija se zrcali v politiki'). Zaradi redukcije politike na upravljanje države in reprodukcijo oblasti (spomnimo se samo na ratificiranje aarhuške izjave v slovenskem parlamentu), delovanja okoljskih nevladnih organizacij, ki so le »out-sourcing« istega sistema, je »ekološka problematika« prepuščena državljanom samim ali pa vržena v areno »gibanj za globalno pravičnost in antisistemskih gibanj«, ki se edine resno teoretsko ukvarjajo z globalnimi in sistemskimi rešitvami okoljskih problemov. Le te vidijo rešitev trenutnih problemov v padcu kapitalističnega sistema, katerega maksima je: širitev ali propad. Kapitalistični »think-tanki« okoljske spremembe neprestano vračajo naravi sami ('večne podnebne spremembe', 'zmožnost narave prilagajanju spremenjenim okoliščinam'). Toda nepredvidljivi učinki industrijske proizvodnje niso okoljski problem, temveč 'institucionalna kriza industrijske družbe'.

Ekološka problematika pa je politična še v nekem bolj elementarnem smislu, kajti ekološki problemi posegajo v vsakdanja življenja vseh ljudi in ti lahko s svojo potencialno drugačno odločitvijo (v sferi produkcije in predvsem potrošnje) povzročajo tudi alternativne sistemske učinke. S parafraziranjem Foucaulta bi lahko rekli, da je človek živa žival, ki je poleg tega sposobna političnega obstoja, torej tudi politična žival, ki mora poskrbeti za obstoj sveta. 'Politika vrača udarec'.

Politična ekologija nam pomeni iztrganje narave naravoslovnemu redukcionizmu in pozicioniranje narave kot elementarnega predpogoja za življenje sploh. »Podružbljeno naravo« je potrebno na najširši možen način vpeti v politično debato – v odločanje o tem, kakšen življenjski svet hočemo.

Teme letnika

S pomočjo take vpeljave postane eminentno mesto za proučevanja razmerij med »naravami« in ljudmi epistemologija, skozi katero hočemo analizirati razmerja: »narava« - »družba«, zgodovina epistemoloških prelomov tega razmerja, možnost spoznanja »narave«, znanost kot »medij« spoznavanja narave, problem znanstvenih ideologiij in vprašanje »jezika narave«.

Izhajajoč iz teh pretresov pa sledijo široke in neposredne zastavitve: pravic živali in narave kot celote, prehod od antopocentrične k ekocentrični etiki, položaj človeka kot golega biološkega bitja.

S pomočjo zgodovine ekološke misli se bomo vračali k različnim teorijam ekologije (socialne ekologije, globoke ekologije, plitve ekologije in ekofeminizma) ter pokazali na zgodovino (tudi radikalnega) političnega delovanja ekoloških gibanj (Animal liberation front, eko-anarhizma). Zgodovina ekološke misli hkrati opozorja na več in različnih prelomom v zahodni filozofiji v odnosu do »naravnega sveta« (kartezijanstvo, utilitarizem).

V okviru neposrednega političnega delovanja stopa ekologija v prvih vrstah: kaže na privatizacijo naravnih virov (vode ali pa genskega materiala), vsiljevanje gensko spremenjenih organizmov s strani multinacionalk, kritizira kapitalizem kot vrhovnega generatorja ekološke krize in sili k delovanju vsakega posameznika (permakultura).

»Človek je tisočletja ostal to, kar je bil za Aristotla: živa žival, ki je poleg tega, sposobna političnega obstoja; moderni človek je žival v politiki, katere življenje živega bitja se postavlja pod vprašaj.« M. Foucault

»Če država širi take okoliščine, ki ogrožajo življenje - da je državljanu oviran dostop do hrane, zdravil, zraka ali karkoli kar je potrebno za ohranitev življenja, potem je državljan prost, da se upre.« T. Hobbes

» DPU mailing lista:prijavite se tukaj .

» arhiv: 8. letnik DPU je na voljo tukaj

» arhiv: 7. letnik DPU je na voljo tukaj

» info: dpu@mail.mirovni-institut.si
t: 01 234 77 31