8. LETNIK DELAVSKO-PUNKERSKE UNIVERZE:
POSTFORDIZEM

"Ta stara tridelna členitev, še vedno zasidrana v zdravi pameti generacije, ki je na javno sceno stopila v 60.letih, je natanko to, česar danes ni več. Razpadle so namreč meje med čisto intelektualno dejavnostjo, političnim delovanjem in delom. Zagovarjal bom predvsem stališče, da je t.i. postfordistično delo vsrkalo vase mnoge značilnosti političnega delovanja in da ta združitev politike in dela tvori odločilno fiziognomsko potezo sodobnega mnoštva." Paolo Virno

V letošnjem ciklusu predavanj se lotevamo zelo aktualne problematike. Toda, kot vselej, tudi tokrat aktualnost - v tem primeru pač teorije in prakse postfordizma - ni edini povod naše izbire. Koncept postfordizma smo namreč v središče naših sintez in analiz postavili zato, ker - trdimo - odpira popolnoma nov teoretski horizont, horizont, kjer stari koncepti pridobivajo nove pomene, hkrati pa se tvorijo novi koncepti, ki celostno interpretirajo družbene spremembe. Skratka, gre nam za strateški zastavek, da s postfordizmom začnemo novo označevalno verigo. Verigo, ki še kako nekonvencionalno preči mnoga družbena področja raziskovanja.

Kako pa pravzaprav sploh lahko opredelimo postfordizem? In, nenazadnje, zakaj ravno postfordizem in ne, recimo, globalizacija ali tranzicija? Preprosto bi lahko postfordizem opredelili kot poizkus artikulacije sodobnih družbenih sprememb. Toda to je moč reči tudi za oba ostala navedena koncepta. Da sta namreč način konceptualizacije omenjenih sprememb. V čem je torej pravzaprav sploh radikalna novost postfordizma? Zakaj vztrajamo na njem? Kaj je tisto, po čemer mu - sledeč prej povedanemu - pritiče vloga označevalca-gospodarja? Poglejmo. Globalizacija, tranzicija ter neoliberalizem in postmodernizem, če dodamo še nekaj najbolj ustaljenih, vsem je skupno, da se kot pojmi dotikajo tudi ekonomske sfere. Toda zgolj dotikajo. In nič več kot to. Družbeni odnosi so zanje stvar etike in politike, morda celo metafizike. Postfordizem meri drugam. Zvest Marxu bere spremembe v luči ekonomske zgodovine: kulturne ali politične spremembe so - v kolikor jim zares gre to ime - posledica radikalne spremembe produkcijskega procesa, spremembe, ki pravzaprav ne stori nič drugega kot aktualizira tegobe izvorne akumulacije kapitala. In spremembo, ki je na delu danes, spremembo, ki je začrtala mejo med fordistično in postfordistično družbo, postfordistična teorija vidi točno tam, kjer jo je po naše tudi videti: v padcu pregrade med tovarno in družbo, med časom dela in nedela, med proizvodnjo in potrošnjo. Morda celo v padcu Marxove teorije presežne vrednosti.

Teoretiki postfordizma so kot temeljno značilnost postfordističnega načina produkcije koncipirali prevlado "nematerialnega dela". V razvitih državah terciarni sektor in kulturna industrija, ki sta preko 20.stoletja počasi pridobivala na vrednosti, danes predstavljata glavni ekonomski veji. Obenem pa je tudi v samem delovnem procesu prišlo do sprememb, saj sta postala najpomembnejša elementa znanje in govor. S pomočjo znanja/znanosti se v delovni proces nenehno uvaja nove tehnološke inovacije (računalnik, mobilna telefonija ipd.), prav tako pa se skrbi za specializacijo zaposlenih. Drugi element, govor, postaja vse pomembnejši pri iznajdevanju novih načinov organizacije dela ter pri nenehenem izmenjavanju informacij (mrežno povezovanje). Tako ravno znanje in govorica pripomoreta do ustvarjanja presežne vrednosti in ravno tu se kažejo možnosti za nadgradnjo Marxove ekonomske teorije.

Poleg tega je potrebno omeniti, da je prišlo do velikih strukturnih sprememb v socialno-ekonomskem sistemu, katerih posledice čutimo še danes: reforma starega Bretton-Wood finančnega sistema, usmerjanje kapitala v kulturno industrijo ter počasno odmiranje socialne države. Z neoliberalnim vodenjem ekonomije pa so prišle tudi nove metode: toyotizem, "just-in time" produkcija, diverzifikacija produktov, mrežna organiziranost manjših "produkcijskih enot", komunikacija s klienti...

Omenjene spremembe je, kot sta to pokazala Negri in Hardt, vredno brati v luči gibanj multitud/mnoštev. Konec 60. let ter v začetku 70. let je prišlo do masovnih revoltov po celotnem Zahodnem svetu, družbena gibanja pa so naslavljala na (mimo) oblast(i) predvsem dve kritiki: z ene strani je šlo za "socialno kritiko", kjer so delavci zahtevali obrambo socialne države. Po drugi strani pa je prišlo tudi do "kulturne kritike", ki so jo zagovarjale predvsem mlajše generacije (študentje, umetniki, feministke...). Šlo se jim je za prevrednotenje vrednot, kjer so pod vprašaj postavljali stare avtoritete. Hrepeneli so po večji svobodi in užitku kot tudi po večji kreativnosti in kooperativnosti na bodočem delovnem mestu. V teh spremenjenih okoliščinah se je fordistični način produkcije začel revolucionirati. Ena od najrelevantnejših značilnosti kapitala je ravno njegova velika prilagodljivost. Odgovor na politične zahteve mnoštev je bila kooptacija radikalne kulturne kritike in selitev proizvodnje v "države v razvoju". Tako je kapitalu posrečilo izpeljati "neokonzervativno revolucijo" v slogu: zahtevali ste ukinitev prepovedi užitka, dobili ste regulacijo in komercializacijo užitka, hoteli ste večjo fleksibilnost in kreativnost, sedaj imate nestabilna delovna mesta ...

Temo postfordizma smo razdelili na dva širša sklopa vprašanj in izzivov, ki jih ta koncept prinaša k našemu razumevanju sodobnega sveta.

Naš namen je, da bi z obravnavo tematike prišli do kritičnih pretresov kvalitativnih sprememb v "imperialnem redu". Tako bomo problematizirali vpliv sprememb v tehnologiji in ekonomiji na sodobne oblike socialnega in političnega življenja. Seveda se bomo vprašali na kakšen način je prišlo do teh sprememb.

Natančneje bomo obravnavali tako nastanek novih ekonomskih gibanj (prestrukturiranje zaposlitvene politike in finančnega sistema, globalni kapital, pridruževanje EU, "toyotizem", decentralizacija produkcije, nematerialno delo, vzpon prekariata...) kot tudi uvedbo novih komunikacijskih tehnologij (medmrežje, medmrežno komuniciranje, možnost mrežne organizacije, cenen dostop do novih avdiovizualnih tehnologij arhiviranja in hranjenja podatkov, intelektualna lastnina itd.). S tem neverjetnim razponom globalnih možnosti pa se kaj hitro odprejo vprašanja nadzora in regulacije...

Poleg zgodovinskih, ekonomskih in tehnoloških aspektov je potrebno v precep vzeti tudi kulturo in politiko in si zastaviti vprašanje kakšen je preplet teh družbenih registrov danes.

Ob postfordistični produkciji ne smemo pozabiti na področji potrošnje in dispozitiva reklam, ki nenehoma urejata in umerjata življenjske stile individuov. Tu pridejo v poštev analize "vsakdanjega življenja" in preživljanja prostega časa, pri čemer seveda bode v oči vprašanje ali danes sploh še lahko govorimo o meji med prostim in delovnim časom. Teh analiz pa ne gre jemati brez reference na medijski ideološki aparat, ki je pridobil strateško vlogo pri "vzgoji" (fleksibilna-menedžerska ideologija) in vodenju življenj posameznikov. Zdi se, da nas to napeljuje tudi k pretresu današnjih biopolitičnih režimov, ki, če parafraziramo Foucaulta, upravljajo tako s populacijami kot s telesi.

Po vzponu neokonzervativne revolucije v 70.letih pa se moramo tudi vprašati, kakšen je bil (in je) odgovor in način politične organiziranosti proti Imperiju? Ali lahko že govorimo o konkretnih političnih subjektih, mnoštvih/multitudah, ki so vzgibali radikalne družbene spremembe na lokalnih nivojih? Tu je vsekakor zanimiv razmislek Paola Virna, ki pravi, da je "mnoštvo način biti, način biti, ki danes prevladuje, in je kot vsi načini biti, dvoumen: v sebi nosi tako pogubo kot odrešitev, mir in konflikt, hlapčevstvo in svobodo." (str.12, Virno, 2003).

Nazadnje pa sprašujemo, kaj se je zgodilo s tradicionalno ločnico med zasebnim in javnim ter kakšno je novo razmerje med državo in civilno družbo. Ena od najbolj simptomatičnih značilnosti postfordizma je namreč prav hibridizacija prej avtonomnih sfer. Delo, politika in intelektualna dejavnost se vedno bolj prepletajo...

*Kot osnovna priročnika za 8.letnik DPU smo izbrali deli, ki imata velik vpliv in sta sprožili veliko relevantnih (ne)akademskih diskusij. Gre za knjigi Slovnica Mnoštva: k analizi oblik sodobnega življenja (P.Virno, 2003, Krt: Ljubljana) ter Imperij (M.Hardt in A.Negri, 2003, Študentska Založba, Politikon 1: Ljubljana). Ti deli naj bi udeleženci prebrali (če jih še niso). Služita lahko kot oporna točka za kritiko ali pa za nadaljnjo elaboracijo konceptov.

Delavsko-punkerska univerza (DPU) je bila ustanovljena leta 1998. Letošnji letnik DPU sestavlja ciklus približno 20. predavanj, kjer se zvrstijo predavatelji z različnih področij iz tujine in Slovenije. Slušatelji DPU so večinoma dodiplomski in podiplomski študentje humanistike, družboslovja, filozofije ter tudi mnogi drugi. Predavanja potekajo vsak četrtek in se pričnejo v novembru. Kot se spodobi, se bodo tudi letos nadaljevali že tradicionalni bralni krožki (temi: politična ekonomija in psihoanaliza), ki poleg teoretske vrednosti zaobjemajo tudi socialne momente. Organizirali bomo tudi simpozij o Kantu in političnem ter dodali še nekaj novih dejavnosti ...

"Ta stara tridelna členitev, še vedno zasidrana v zdravi pameti generacije, ki je na javno sceno stopila v 60.letih, je natanko to, česar danes ni več. Razpadle so namreč meje med čisto intelektualno dejavnostjo, političnim delovanjem in delom. Zagovarjal bom predvsem stališče, da je t.i. postfordistično delo vsrkalo vase mnoge značilnosti političnega delovanja in da ta združitev politike in dela tvori odločilno fiziognomsko potezo sodobnega mnoštva."
- Paolo Virno -

» DPU mailing lista:prijavite se tukaj .

» arhiv: 7. letnik DPU je na voljo tukaj

» info: dpu@mail.mirovni-institut.si
t: 01 234 77 31