Delavsko-punkerska univerza vabi na sedmo PREDAVANJE iz tematskega ciklusa POSTFORDIZEM, ki bo v ČETRTEK, 20. januarja 2005, ob 18. uri v Klubu Gromka na Metelkovi.

Sergio Bologna

PROTI NAPAČNI TEORIJI 'NEMATERIALNEGA DELA'

'Delo ni in tudi ne more biti nematerialni proces. Delati pomeni porabljati fizično in intelektualno energijo, pomeni družbene odnose, prilagajanje ljudem, hierarhiji, disciplini, pomeni fleksibilnost itd. Zato ni moč govoriti o 'nematerialnem delu'. Takšno govorjenje mistificira kapitalistične družbene odnose, to zmoto pa je pogosto mogoče najti v delih številnih učencev Tonija Negrija, npr. pri Moulier Butang, Lazzaratu in drugih.

Delo, pojmovano kot človeska aktivnost na splošno, nima ničesar skupnega z marksistično teorijo, kjer je delo vedno povezano z družbenimi pogoji. Blago je lahko nematerialno, delo ne. Če definiramo delo kot 'nematerialno', nam uide najbolj šokanten fenomen nove ekonomije, povečanje delovnega časa. Ženske, kot je npr. ameriška sociologinja Juliet Schor, avtorica The Overworked American (1994), so ta trend prepoznale bolje in mnogo prej kot moški. Ekspanzija neodvisnega dela, porast števila 'freelancerjev', koncentracija kognitivnih delavcev, ločitev kalkulacije zaslužka od kalkulacije delovnega časa so pripeljale do ogromnega porasta delovnega časa. In to je tisto zares 'novo' v postfordistični družbi. Ljudje, predvsem tisti v visoko profesionalioziranih službah, delajo vedno več in več. Vzpenjajoča eksploatacija in produktivnost, avtonomija in 'domestifikacija' dela, mešanje delovnega in življenskega časa, individualizacija delovnih mest so glavni trendi postfordistične družbe. Drugo pomembno vprašanje, ki si ga je potrebno zastaviti, je vprašanje 'kognitivnih delavcev'. Namreč ali ti sploh obstajajo ali pa so le proizvod kapitalistične propagande? Vprašanje ali je današnja ekonomija 'kognitivna ekonomija' pri tem niti ni tako pomembno. Toda definicija kognitivnih delavcev, analiza njihovih delovnih pogojev, njihove investicije v izobrazbo, njihov uspeh ali neuspeh, njihov prispevek k 'general intellectu' kapitala in njihova vloga pri demokratizaciji družbe, to so pomembna vprašanja.'

Sergio Bologna, politični teoretik in aktivist, v šestdesetih in sedemdesetih zelo aktiven v italijanskih avtonomističnih gibanjih, član uredniškega odbora slavne Classe Operaia, prve revije italijanskih operaistov, ustanovitelj nič manj pomembne revije Primo Maggio (1973), v letih 1966 do 1982 predavatelj zgodovine delavskega gibanja in industrijske druzbe na univerzah v Trentu, Padovi, Milanu in Bremnu, nato, kot mnogi drugi italijanski levičarji, odstranjen z Univerze, danes deluje kot neodvisni svetovalec tako javnih kot zasebnih institucij. V letih 1998 – 2001, v času italijanskih levo-sredinskih vlad, je bil član Komisije za generalni načrt transporta in logistike Ministrstva za transport. Avtor številnih esejev o zgodovini delavskega gibanja, med drugim je uredil delo Druga generacija avtonomnega dela (Il lavoro autonomo di seconda generazione).

"Ta stara tridelna členitev, še vedno zasidrana v zdravi pameti generacije, ki je na javno sceno stopila v 60.letih, je natanko to, česar danes ni več. Razpadle so namreč meje med čisto intelektualno dejavnostjo, političnim delovanjem in delom. Zagovarjal bom predvsem stališče, da je t.i. postfordistično delo vsrkalo vase mnoge značilnosti političnega delovanja in da ta združitev politike in dela tvori odločilno fiziognomsko potezo sodobnega mnoštva."
- Paolo Virno -

» DPU mailing lista:prijavite se tukaj .

» arhiv: 7. letnik DPU je na voljo tukaj

» info: dpu@mail.mirovni-institut.si
t: 01 234 77 31