[English version of the Introductory Letter]

Napovednik predavanj

Predavanja potekajo vsak četrtek ob 18h v klubu Gromka na Metelkovi.

12.5.2011: Anej Korsika: Razredni boj skozi dialektiko konkretnega in abstraktnega

5.5.2011: Ozren Pupovac: Filozofska partija revolucije

21.4.2011: Rok Kogej: O (političnih) pogojih postmarksizma

14.4.2011: Peter Thomas: Razredna kompozicija kot politična forma: Organisationsfrage danes

7.4.2011: Samo Tomšič: Idealni delavec in nemožno razrednega boja: Marx in Lacan

31.3.2011: Lidija Radojević: Boj za javni prostor kot razredni boj

24.3.2011: Predavanje odpovedano zaradi dogodka Mi smo univerza

17.3.2011: Mark Lošonc: Fenomenalnost ekonomskega in zaslepljevanje

10.3.2011: Miroslav Stanojević: Slovenska tranzicija: konec konsenzualne demokracije?

3.3.2011: Saöo Furlan: Kritika politične ekonomije in moderno delavsko gibanje - dialektika teorije in prakse

24.2.2011: Branko Bembič: K zgodovini nekega poraza

17.2.2011: Vesna Leskoöek: Vpliv zmanjöevanja socialnih pravic (krčenja socialne države) na eksistenćno odvisnost od trga

10.2.2011: Rastko Močnik: Identitete v razrednem boju

3.2.2011: Toni Prug: Komu(o)nizem: Google, Facebook, forme blaga in tržišč odprtih procesov

27.1.2011: Lilijana Burcar: Specifika družbeno-ekonomskega statusa in podcenjenega dela žensk znotraj neoliberalnega kapitalizma in spremljajoča ko-optacija mainstreamovskih feminizmov

20.1.2011: Stipe Ćurković: Lažne smrti razreda

13.1.2011: Goran Lukič: Kapitalizem po slovensko - stari vzorci, novi obraz(c)i in Denis Miklavćić: Ko svoboda postane suženjstvo

16.12.2010: Mislav Žitko: Politična ekonomija gospodinjstev: pristop Marx-Minsky

9.12.2010: Darko Suvin: O nekaterih ekonomsko-političnih vozliščih samoupravljanja in družbene moči v SFRJ

25.11.2010: Vasja Badalič: Globalna razredna vojna: o dinamiki novodobnih razrednih spopadov

Uvodno predavanje: 18.11.2010: Primož Krašovec: Od boja med delavcem in kapitalistom do boja med podjetnikom in državo

Delavsko-punkerska univerza vabi na predavanje iz tematskega ciklusa Razredni boj po razrednem boju, ki bo v četrtek, 10. marca 2011 ob 18.00 uri v Klubu Gromka na Metelkovi.

Miroslav Stanojević:

Slovenska tranzicija: konec konsenzualne demokracije?

Slovenija je v približno petnajstletnem obdobju v koncentrirani obliki ponovila pet desetletij trajajočo povojno preobrazbo evropskih družb iz keynesianizma v obdobje ortodoksne ekonomije. Korporativistični sistem, ki se je pri nas stabiliziral v prvi polovici 90. let, nam je zagotovil sorazmerno hitro in nekonfliktno vključitev v EU in EMU sistem, obenem pa je tudi – ker je impliciral sistematično omejevanje rasti plač po eni, ter sistematično intenzifikacijo in fleksibilizacijo dela po drugi strani, sproti postopoma ustvarjal vse večja neravnovesja na mikro ravni, v območju vsakdanjega življenja večjega dela populacije.

Polna vključitev v sistem evropske monetarne regulacije (EMU) je izpostavila ta že izčrpani sistem oz. konkurenčni obrazec, in še posebej izvozni sektor, dodatnim pritiskom. Veliki privatizacijski val, ki je bil sprožen po vključitvi v EU, je še poslabšal situacijo. Potem je globalna finančna in ekonomska kriza pospešila poglabljanje lokalne ekonomske krize ter, končno, prerasla v resno politično krizo.

V Sloveniji še zmeraj obstajajo dejavniki, ki spodbujajo ohranjanje korporativizma. Prvič, sindikati, ker so vključeni v sektorska kolektivna pogajanja, še zmeraj razpolagajo z relevantnim sankcijskim potencialom. Drugič, od sredine 1990. let je bil slovenski izvozni sektor manj ali več sistematično izpostavljen ne le zunanjim konkurenčnim pritiskom, temveč tudi 'eksternalizacijam', ki jih je ustvarjal dobro sindikaliziran zaščiteni sektor. V osnovi je bila rast plač v javnem sektorju ključni implicitni in/ali eksplicitni problem vseh dosedanjih slovenskih makro politik. Reševanje tega problema je bilo brez soglasja sindikatov javnega sektorja praktično nedosegljivo / nemogoče. Tretjič, v novejšem času se je začelo pojavljati breme novih problemov. Rastoči proračunski deficit in javni dolg sta težavi, ki ju tradicionalno nestabilne in šibke slovenske vlade enostavno – v danem kontekstu, ob obstoječem sankcijskem potencialu sindikatov, ne morejo reševati unilateralno. (Lahko pa se seveda odločijo za unilateralno akcijo če ocenijo, da koristi unilateralnega delovanja presegajo (politične in druge) stroške aktiviranja sindikalnega sankcijskega potenciala.)

Ob orisanih obstajajo v Sloveniji tudi konstelacije dejavnikov, ki nedvoumno implicirajo slabitev in demontažo korporativističnih aranžmajev. Prvi med temi je upadajoča moč sindikatov. Zaradi konkurenčnih pritiskov na zunanjih trgih, hitrega spreminjanja struktur zaposlovanja in rasti brezposelnosti, se sindikati soočajo s problemom sorazmerno hitrega upada članstva. Njihov strateški odgovor na te okoliščine se je osredotočil na odpiranje do radikalnih zahtev članstva, kar je impliciralo njihovo politično radikalizacijo. Zaradi tega postajajo nedvoumno bolj trd/zahteven pogajalski partner kot prej. Drugič, podobna radikalizacija (utemeljena na pritisku članstva, posebej po opustitvi obveznega članstva v GZS) se je pojavila tudi na delodajalski strani. Tretjič, zaradi pritiska rastoče krize se je aktualna vlada, ki je bila sorazmerno močna v prvem delu mandata (2008-2012), začela izogibati tem težavnim partnerjem in utrujajočem iskanju konsenza. Postopoma se je obračala v smeri oblikovanja bolj unilateralnega oblikovanja javnih politik. Četrtič, ta sprememba se potem pojavi kot ključni implementacijski mehanizem evropskega 'programa prenove', kar je potem poglobilo nesoglasja in rast nezaupanja med socialnimi partnerji.

Prav ta druga skupina dejavnikov povzroča demontažo socialnega dialoga in temu komplementarno stopnjevanje politične krize v Sloveniji. Na dnevnem redu političnih debat se pojavljata volilni sistem in ustavno definirane veto točke (referendum), kar lahko interpretiramo kot napoved omejevanja dosedanjih demokratičnih institucij in procedur. Ključni nujni pogoj tovrstnega razvoja je zunanji neo-liberalni pritisk. Ključni zadostni pogoj je nekonsenzualna, unilateralna implementacija tega pritiska.

Miroslav Stanojević je doktoriral s področja sociologije dela na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo v Ljubljani. Trenutno je zaposlen kot redni profesor na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, kjer poučuje sociologijo industrijskih odnosov in se ukvarja z raziskovanjem na področju preobrazbe industrijskih odnosov v Sloveniji v kontekstu aktualnih evropskih integracij.

Oglejte si predavanje:

14. letnik Delavsko-punkerske univerze predstavlja:

» DPU mailing lista: prijavite se tukaj .

» info: dpu@mail.mirovni-institut.si
t: 01 234 77 31

Arhiv:

» 14. letnik: RAZREDNI BOJ PO RAZREDNEM BOJU

» 13. letnik: ŠOLA KOT IDEOLOŠKI APARAT EKONOMIJE

» 12. letnik: NEUMNOST

» 11. letnik: TOTALITARIZEM

» 10. letnik: O GREHU

» 9. letnik: POLITIČNA EKOLOGIJA

» 8. letnik: POSTFORDIZEM

» 7. letnik: LJUBEZEN IN POLITIKA

NASVIDENJE V NASLEDNJI REVOLUCIJI!