K Me-tiju je prišel mlad slikar, čigar oče in bratje so vlekli čolne. Razvil se je naslednji pogovor: “Tvojega očeta, ki vleče čolne, ne vidim na tvojih slikah.” - “Naj slikam le svojega očeta?” - “Ne, lahko bi bili tudi drugi, ki vlečejo čolne, toda na tvojih slikah ne vidim nobenega.” - “Zakaj pa bi morali biti ravno tisti, ki vlečejo čolne? Ali ne obstaja še marsikaj drugega?” - “Gotovo, toda tudi nobenih drugih ljudi ne vidim na tvojih slikah, ki bi veliko delali in dobivali nizko plačilo.” - “Ali ne smem slikati tega, kar hočem?” - “Seveda, toda kaj hočeš? Tisti, ki vlečejo čolne, so v strašnem položaju, pomagati jim hočemo oziroma moramo jim hoteti pomagati, ti poznaš položaj, znaš slikati, pa slikaš sončnice! Je to sploh opravičljivo?” - “Saj ne slikam sončnic, temveč črte in madeže in občutke, ki jih imam od časa do časa.” - “So to vsaj občutki, ki zadevajo strašen položaj tistih, ki vlečejo čolne?” - “Morda.” - “Pozabil si torej nanje in se spominjaš le še svojih občutkov?” - “Sodelujem pri razvoju slikarstva.” - “In ne pri razvoju tistih, ki vlečejo čolne?” - “Kot človek sem v društvu Mi-en-leha, ki želi odpraviti izkoriščanje in zatiranje, toda kot slikar razvijam oblike slikarstva.” - “To je tako, kakor da bi rekel: Kot kuhar zastrupljam jedi, toda kot človek kupujem zdravila. Položaj tistih, ki vlečejo čolne, je tako strašen, ker ne morejo čakati. Preden se bo vaše slikarstvo razvilo, bodo pomrli od lakote. Ti si njihov sel, pa se predolgo učiš govoriti. Občutiš nekaj splošnega, toda ljudje, ki vlečejo čolne in ki so te poslali po pomoč, občutijo nekaj posebnega, namreč lakoto. Ti veš nekaj, česar mi ne vemo, vendar nam sporočaš to, kar že vemo. Kaj to pomeni: učiš se ravnati s tušem in čopičem, čeprav nimaš nobenega posebnega namena? Z njima je namreč težko ravnati prav tedaj, ko hočemo izraziti nekaj posebnega. Izkoriščevalci govorijo o tisočerih stvareh, izkoriščani pa o izkoriščanju. Slikaj ljudi, ki vlečejo čolne! ” (Bertolt Brecht; Me-ti. Knjiga obratov, str: 120/21)

Ali lahko mlad umetnik danes še slika sončnice in svoja občutja? In seveda, zakaj? Avtonomija umetnosti se kot prevpraševanje vleče skozi celotno zgodovino umetnosti. Z njo so se ukvarjali filozofi, antropologi, umetnostni zgodovinarji in, v zadnjem času, institucije vključene v tako imenovani umetniški svet. V okviru seminarja se bomo poskusili dotakniti pogojev umetniškega ustvarjanja oziroma pogledati kašen je položaj umetnika znotraj proizvodnih odnosov v sodobni družbi, v kakšnem razmerju je do institucij, ki obvladujejo področje umetniškega sveta, kakšen je položaj umetniškega dela znotraj njega ter znotraj sodobne ekonomske strukture ter razvoja mest. Preko izbranih tekstov se bomo dotaknili vsakega področja in pri tem skozi debato poskusili razumeti pogoje umetniškega ustvarjanja.

Nosilci seminarja: Lidija Radojevič, Andrej Škufca
Začetek: 23. februar 2011 ob 20.15 v predavalnici 7, ALUO.
Termin: Vsakih 14 dni ob 20.15 na Akademiji za Likovno Umetnost in Oblikovanje, Erjavčeva 23.
Literatura: Na prvem srečanju se bomo lotili teksta Walterja Benjamina, Avtor kot producent (v: Poskusi o Brechtom, Studia Humanitatis, 2009), kjer Benjamin išče odgovor na vprašanje umetnikove avtonomije. Za nadaljno literaturo in napovedi posamičnih srečanj vas bomo obveščali po mailing listi prijavljenih.

Več: www.dpu.mirovni-institut.si
Prijave: andrej.skufca@gmail.com

NASVIDENJE V NASLEDNJI REVOLUCIJI!