[English version of the Introductory Letter]

Napovednik predavanj

Predavanja potekajo vsak četrtek ob 18h v klubu Gromka na Metelkovi.

12.5.2011: Anej Korsika: Razredni boj skozi dialektiko konkretnega in abstraktnega

5.5.2011: Ozren Pupovac: Filozofska partija revolucije

21.4.2011: Rok Kogej: O (političnih) pogojih postmarksizma

14.4.2011: Peter Thomas: Razredna kompozicija kot politična forma: Organisationsfrage danes

7.4.2011: Samo Tomšič: Idealni delavec in nemožno razrednega boja: Marx in Lacan

31.3.2011: Lidija Radojević: Boj za javni prostor kot razredni boj

24.3.2011: Predavanje odpovedano zaradi dogodka Mi smo univerza

17.3.2011: Mark Lošonc: Fenomenalnost ekonomskega in zaslepljevanje

10.3.2011: Miroslav Stanojević: Slovenska tranzicija: konec konsenzualne demokracije?

3.3.2011: Saöo Furlan: Kritika politične ekonomije in moderno delavsko gibanje - dialektika teorije in prakse

24.2.2011: Branko Bembič: K zgodovini nekega poraza

17.2.2011: Vesna Leskoöek: Vpliv zmanjöevanja socialnih pravic (krčenja socialne države) na eksistenćno odvisnost od trga

10.2.2011: Rastko Močnik: Identitete v razrednem boju

3.2.2011: Toni Prug: Komu(o)nizem: Google, Facebook, forme blaga in tržišč odprtih procesov

27.1.2011: Lilijana Burcar: Specifika družbeno-ekonomskega statusa in podcenjenega dela žensk znotraj neoliberalnega kapitalizma in spremljajoča ko-optacija mainstreamovskih feminizmov

20.1.2011: Stipe Ćurković: Lažne smrti razreda

13.1.2011: Goran Lukič: Kapitalizem po slovensko - stari vzorci, novi obraz(c)i in Denis Miklavćić: Ko svoboda postane suženjstvo

16.12.2010: Mislav Žitko: Politična ekonomija gospodinjstev: pristop Marx-Minsky

9.12.2010: Darko Suvin: O nekaterih ekonomsko-političnih vozliščih samoupravljanja in družbene moči v SFRJ

25.11.2010: Vasja Badalič: Globalna razredna vojna: o dinamiki novodobnih razrednih spopadov

Uvodno predavanje: 18.11.2010: Primož Krašovec: Od boja med delavcem in kapitalistom do boja med podjetnikom in državo

Posebna edicija: Filmski krožek

Retrovizor, Kino! in Delavsko-punkerska univerza v sodelovanju s Klubom Gromka

Prvi semester: Horror

»Zame je biologija seveda usoda. Seveda je. Biologija je usoda, od začetka do konca. A hotenje po iztirjenju usode je zelo človeška reč. In zato je zelo človeška reč, da hočemo iztiriti biologijo. Mnogi moji liki prestajajo proces iztirjanja biologije za to, da bi iztirili tudi svojo usodo. […] Družbe ni brez telesa, telesa pa ne brez družbe. Najbrž se k telesu venomer vračam, ker se mi zdi, da je človeška kultura v veliki meri poskus bega pred telesom, da hočemo biti razteleseni. Nočemo ga pripoznati, nočemo se ukvarjati z njim, dejansko ga nočemo postaviti v središče svoje realnosti. Vendar mislim, da tam je.«

––David Cronenberg

David Cronenberg je nedvomno najznamenitejši predstavnik žanra »telesne grozljivke« – ta pa je eden žanrov, h kateremu so se najpogosteje zatekali mladi filmski avtorji, ki so na prelomu med šestdesetimi in sedemdesetimi leti dvajsetega stoletja iskali čim primernejši izraz za komentiranje tedanjega političnega stanja. George A. Romero (Noč živih mrtvecev), Wes Craven (Zadnja hiša na levi), Tobe Hooper (Teksaški pokol z motorko), že omenjeni Cronenberg (Drget), John Carpenter (Noč čarovnic) in drugi režiserji so v petdesetih odraščali ob B-produkcijskih grozljivkah ter se kasneje v filmskih šolah seznanjali z novim evropskim filmom. Motiviko prvih ter subverzivne implikacije drugega so zmešali v sveže filmsko izrazje, ki je sicer nadaljevalo z namenom strašiti, a je vire strahu oziroma groze našlo na dotlej neraziskanih krajih.

Njihova strašila niso bila duhovi, vampirji in druga nadnaravna bitja iz gotske literature ter njene dedinje gotske filmske grozljivke. Vsi ti stvori so s svojim značajem omogočali zgolj en tip pripovedi – človeško skupnost napade zlo iz grozečega, neznanega, zunanjega prostora ter preizkusi njeno nravno trdnost. Skupnost nad zlom prevlada ter se z zmago na novo po- ali utrdi. Novi strašilci pa so izkušali nasproten položaj. Zlo je rojevala prav skupnost. Kadar njeno zlo ni faširalo drugih skupnosti, je razkrajalo njo samo. Tradicionalne strukture od družine do države so se sesedale pod težo korupcije državnih služb, nasilja represivnega aparata, smrti fordističnega gospodarstva ter nenazadnje kulturnega boja. V zavesti mladih Američanov, ki so želeli snemati filme, je bila krajina razdeljena na osamljene urbane otočke svetovljanstva ter orjaške zaplate konzervativnega, incestoidnega maloumja, ki se mu je zdelo, da imajo Goli v sedlu srečen konec.

Odgovor na vprašanje, kje poiskati nove strahote, je bil na dlani. V slepi podložnosti vsemu, s čimer te nahranijo, v potrošništvu. In ker je potrošnik sam po sebi videti zgolj butast, ga je treba za boljši strašilni učinek zakrinkati v njegovo logično izpeljavo – atavističnega živega mrtveca, ki žre možgane. V klanovskih, brezposelnih in brezupno sparjenih druščinah iz južnjaških zakotij, ki koljejo otroke liberalnega srednjega razreda. V psihopatskih kriminalnih slojih, ki počnejo isto. V osvoboditvi spolne sle, ki – razširjena preko faličnih parazitov – žene prebivalce elitnih stanovanj v razuzdanost in umore. V beguncih iz norišnic, ki se na otročje koketiranje gimnazijk odzivajo s hladnim orožjem.

A vse to bi lahko ostalo na ravni grožnje iz zunanjosti, če zadevni filmarji ne bi polagali tolikšne pozornosti v dejstvo, da se zla nikdar ni mogoče do kraja otresti. Preživeli so zatravmirani do konca življenja ali pa jih sploh ni. Krvoločni vzgibi morilcev so v enaki meri prisotni v njihovih napadencih. Seksualne in druge telesne preobrazbe morda niso smrtonosne, a so vedno nosilke brezprizivnih sprememb. Tudi, ko norca potolčeš do konca, nekako zbere dovolj moči, da vstane in izgine – tako, da najgrozljivejši sklep ni, da ga ni nikjer, temveč, da bo odslej povsod. Klasične grozljivke so bile zgodbe o junaškem spopadu družbe z zunanjo grožnjo. Družbe, ki je kljub svoji krhkosti z velikimi žrtvami vendarle zmagala in obstala. Nove grozljivke iz šestdesetih in sedemdesetih so zgodbe o neizogibni in usodni entropičnosi te družbe – o njeni zapisanosti pogubi, ki jo sleherno začasno zmagoslavje le odloži.

In če sledimo Cronenbergu, kaj je bolj zapisano pogubi, bolj obsojeno na hiter, viden propad kakor ranljivo, pokvarljivo, krvavo in umazano človeško telo? Grozljivost telesne preobrazbe ali razkroja ter njune hipne navezave na gledalčeve lastne telesne poteze napaja slasherje, filme o volkodlakih, demonski obsedenosti in spodletelih genetskih poskusih, o zombijih in sovražnih bitjih iz vesolja. Skratka o vsem, kar napeljuje našo predstavno zmožnost na premlevanje o tisočerih možnostih iznakazitve ali ukinitve našega mesa. To je tisti tujek, ki se ga najbolj otepamo in ki je – ker pač vseskozi gnijemo pri živih telesih – najbolj neodstranljiv.

Nekako od tod bomo izhajali pri obravnavi filmov, ki jih bomo gledali v tokratnem semestru filmskega krožka.

Drugi semester: Figure filma

Drugi semester filmskega krožka bo zastavljen v nekoliko bolj didaktični obliki: v odmiku od žanrskih in tematskih pristopov bomo tokrat pozornost namenili formalnim vidikom in določilom filma. Natančneje, ukvarjali se bomo z izmuzljivim konceptom »filmske figure« kot avtonomnega elementa filmske podobe.

V klasični definiciji je (filmska) figura analogna objektu: je torej plastičen element, ki je jasno razločen od obdajajočega sveta ter ima značilnosti objekta – globino in določeno obliko substance. Filmska podoba to statično definicijo obenem olajša in oteži: figura, ki s filmom pridobi prostornino in trajanje v času, je tako obenem bolj jasno »definirana«, vendar pa lahko lastnosti figure in figurativno moč pridobijo tudi elementi, ki niso strogo ločeni od ostalih, niso kontinuirani in tudi niso ekvivalentni določenemu objektu reprezentacije. Elementi denimo, ki jih navadno enačimo z učinki montaže in plastenja filmske podobe, a ki v določeni razporeditvi presežejo svojo utilitarno vlogo, da bi nas napotili k določeni avtonomni in konkretni ideji – denimo ideji filmskega časa in prostora. Tovrstne – lahko bi tvegali in rekli specifično filmske – figure naredijo krčenje, širjenje, prekrivanje in neujemanje (filmskega) časa in prostora vidno ali ga celo »suspendirajo« z upočasnitvami, pospešitvami ali zamrznitvami podobe.

To so postopki, ki jih srečamo že zgodaj: pri Jeanu Epsteinu, denimo, se mnogokratne ekspozicije, prelivi in spremembe hitrosti bolj kot oblike sinteze določenega praktičnega pomena kažejo kot avtonomni formalni problemi. Podobno pri Bressonu, kjer trčenje raznorodnih in medsebojno nemerljivih elementov podobe in zvoka (kompozicij statičnih teles, vsiljivih bližnjih posnetkov, »dematerializirane« glasbe in šumov ...) od nas zahteva, da poleg osnovne, narativne premice, razbiramo tudi figuralno raven pisave (in etično pozicijo), ki ni zajeta v samem besedilu filmske pripovedi ali neposredni metaforiki podob. Ali pač, če vzamemo bolj očiten in znan primer, paralelno montažo skrajno upočasnjenih posnetkov v akcijskih sekvencah filmov Sama Peckinpaha, iz filma v film razvijajočo se figuro, ki vpeljuje neko materialnost filmskega časa, delež neke filmske realnosti torej, ki je hkrati zunanja samozadostnemu svetu filmske naracije in vzročnosti in obenem analogna določeni obliki percepcije, oziroma potencialnega subjekta »peckinpahovskega« filma.

Lahko torej rečemo, da se figuralna interpretacija odmika od naratološkega, a tudi strogo formalističnega pogleda na film in skuša detektirati vprašanja in probleme, ki jih vsak film s svojimi postopki kazanja in pripovedovanja (zlasti pa s trenjem med obojim) zastavlja posamič in vsakič znova. Filmske podobe tako gledamo kot izraz razmerij med objekti in ne izraz njihove pojavnosti, kot analogije in ne reprodukcije, kot potencialno avtonomne enote in ne kot nadomestljiva kolesca v stroju. Zgodovina filma in njegovih oblik namreč ni zgolj nabor vsega, kar nam je film pokazal ali povedal, temveč predvsem zgodovina razvoja sredstev, s katerimi nam je kazal ali pripovedoval.

Nosilci seminarja: Nil Baskar, Tilen Marc, Jurij Meden, Dušan Rebolj in Rok Benčin
Začetek: 25. oktober 2010 ob 19. uri
Termin: Vsak drugi ponedeljek, ob 19. uri, Klub Gromka – Metelkova mesto, Ljubljana

Več: www.dpu.mirovni-institut.si, www.retrovizor.si, www.e-kino.si
Prijave: dpu@mail.mirovni-institut.si

NASVIDENJE V NASLEDNJI REVOLUCIJI!

14. letnik Delavsko-punkerske univerze predstavlja:

» DPU mailing lista: prijavite se tukaj .

» info: dpu@mail.mirovni-institut.si
t: 01 234 77 31

Arhiv:

» 14. letnik: RAZREDNI BOJ PO RAZREDNEM BOJU

» 13. letnik: ŠOLA KOT IDEOLOŠKI APARAT EKONOMIJE

» 12. letnik: NEUMNOST

» 11. letnik: TOTALITARIZEM

» 10. letnik: O GREHU

» 9. letnik: POLITIČNA EKOLOGIJA

» 8. letnik: POSTFORDIZEM

» 7. letnik: LJUBEZEN IN POLITIKA

NASVIDENJE V NASLEDNJI REVOLUCIJI!