ŠTUDIJSKI BRALNI SEMINAR Spinoza – škandal filozofije

To, da filozof na smrtni postelji prijateljem omeni, da je zadovoljen, da umira v njihovi družbi, ter da spomin nanj ne bo omadeževan z njegovim umorom, je za današnje čase vsekakor intrigantno. Že zaznamovan z dvojnim izgnanstvom si je Baruch de Spinoza s svojo Teološko-politično razpravo (1670) uspel nakopati toliko sovražnikov, da je njegovo najslovitejše delo Etika (1677) izšlo posthumno in bilo nemudoma najstrožje prepovedano za več kot stoletje. Z zavračanjem neoplatonističnih pojmovanj božje transcendence je Spinoza formuliral aksiomski sistem, ki po črki logičnih zakonov vodi v panteistično sliko determinističnega univerzuma, v katerem ni prostora za čudeže in naključja. Njegove misli so bile po naziranju tedanjih teoloških in filozofskih avtoritet (z Leibnizem na čelu) vredne zgolj padca v peklensko temo. Samo v nemškem prostoru se je do l. 1710 zvrstilo toliko napadov nanj, da je v Leipzigu obstajal celo Catalogus scriptorum Anti-Spinozanorum.

Tudi po tem, ko je Spinozina sodobnost prešla, se mu ni godilo nič bolje. Sprva so ga celo stoletje obravnavali kot 'ckrnjenega psa', naposled pa ga je v pobožno zadržanem nemškem prostoru na smrtni postelji priklical v življenje Véliki Lessing, ko se je bojda zaupal Jacobiju, da zanj ni druge filozofije razen filozofije Spinoze. T.i. spor o spinozizmu je postal sine qua non nemške klasične filozofije in tako silno ter nenadno pretresel takratno intelektualno sceno, da je Goethe govoril o eksploziji ter Hegel o streli iz jasnega. Napočiti je moralo 20. stoletje, da so se nauki Spinoze v velikem slogu vrnili, najprej v moderno fiziko prek Einsteinovih intervencij, zatem pa še v filozofijo, ki ga je končno sprejela v kanon svojih klasikov; pri tem ga avtorji (predvsem druge polovice) 20. stoletja niso videli toliko kot izzivalca, s čigar mislijo se treba spopasti, temveč kot učitelja, s katerim so lahko mislili problematiko svojega časa. Njegovi bralci so prihajali iz vseh teoretskih smeri, a so si bili edini v stališču, da je Spinoza v kar najčistejšem smislu naš sodobnik. Nerazumevanje, ki muči njegove bralce (sedanje in pretekle), pa je bilo pripisano njihovi nezmožnosti prodreti skozi ideologijo svojega časa, pa naj tu merimo na teologijo, humanizem ali kaj tretjega.

Spinoza se v tej luči pokaže kot kontroverzen, vedno polarizirajoč, a vendar – ali prav zato – neizogibno tudi referenčni avtor filozofije od svojih časov naprej. In ker se zdi, da je danes zasedel nehvaležno mesto filozofske občepoznane sprotne opombe, kar je običajno zgolj zastor za filozofsko lenobo, je dandanes bržkone čas, da se – ne sicer z okultnimi obredi, temveč s treznim pretresom njegovih del - ponovno prikliče na plan njegovega duha.

Koordinator seminarja: Rok Kogej
Začetek: 25. november 2009
Termin: Vsaka druga sreda, 20.00, knjižnica Mirovnega inštituta, Metelkova ulica 6, Ljubljana.

Več: http://www.dpu.mirovni-institut.si
Prijave: dpu@mail.mirovni-institut.si

NASVIDENJE V NASLEDNJI REVOLUCIJI!