Domov na trenutni letnik DPU

[English version of the Introductory Letter]

Napovednik predavanj

Predavanja potekajo vsak četrtek ob 18h v klubu Gromka na Metelkovi.

Posemestrsko predavanje: 27.05.2010: Valerija korošec: Predstavitev predloga UTD v Sloveniji

06.05.2010: Aleš Bunta: Mala šola platonske erotike

22.04.2010: Zoran Gajić: Šola kot ideološki aparat ekonomske funkcije države.

15.04.2010: Nomadska pedagogika: Predstavitev projekta.

08.04.2010: Gorazd Kovačič: Zakaj je postalo nesmiselno študirati?.

03.04.2010: Jacques Ranciere: Je čas emancipacije minil?.

01.04.2010: Mirt Komel: Menežiranje univerze.

25.03.2010: Maja Breznik: Ali so znanstveniki leni?.

18.03.2010: Sašo Slaček-Brlek: Proti avtonomiji univerze.

11.03.2010: Leonardo Kovačević: Pledoaje za novo barbarstvo.

4.03.2010: Gregor Kroupa: Šola in izobraževanje kot topos novoveške filozofije.

18.02.2010: Primož Krašovec: Znanje proti teoriji.

11.02.2010: Dušan Rebolj: O jalovosti pobijanja sošolcev.

04.02.2010: Damijan Štefanc: O vsestransko kompetentni osebnosti.

28.01.2010: Katja Kolšek: Vprašanja vloge države, prava in razrednega boja v Althusserjevem pojmovanju ideologije.

21.01.2010: Magdalena Stanimirović: Homo Academicus .

14.01.2010: Andrej Kurillo: Od rojstva univerze do »intelektualnega proletariata« .

17.12.09: Lorenzo Chiesa: O poučevanju in diskurzu univerze.

10.12.09: Mislav Žitko: Ekonomika, kapitalizem in akademsko polje.

03.12.09: Karolina Babič: Sodobni delavec kot 'subjekt karkoli'.

26.11.09: Tadej Troha: Štorklja in spolna vzgoja.

19.11.09: Marko Kostanić: Univerza v funkciji reprodukcije statusa quo.

Otvoritveno predavanje. 12.11.09: Zdenko Kodelja: Izobraževanje: človekova pravica in javno dobro ali tržno blago?.

Delavsko-punkerska univerza v sodelovanju s Knjigarno AZIL in Civilno-družbeno iniciativo ŠOU vabi na

Okroglo mizo A LA BOLOGNESE

28. april 2010, ob 18h, Atrij ZRC SAZU, Ljubljana

Pogovor bo tekel o univerzitetnih reformah in študentskih protestih po Evropi in svetu. Gostje okrogle mize bodo Sašo Furlan (DPU), Jure Gojič (RŠ), Marko Kostanić (Slobodni filozofski), Nikola Vukobratović (Slobodni filozofski) Andrej Pavlišič (Federacija za anarhistično organiziranje - lokalna skupina Ljubljana), Adis Sadiković (Studentski pokret, Tuzla), Emin Eminagić (Studentski pokret, Tuzla) in Aleksandar Stojanović (Odbrani Filozofski, Beograd). Pogovor bo moderirala Tihana Pupovac.

Osnovna tendenca reform izobraževalnega sistema v Evropi, ki izhajajo iz Lizbonske in Bolonjske deklaracije, je problematizacija razmerja med šolstvom in državo. Če naj bo država le administrativno-represivni servis za zagotavljanje ugodnih pogojev za posel in investicije, šolstvo ni več v njeni pristojnosti, vsaj ne kar se tiče »državljanjske vzgoje«. Šola naj uči podjetniške in druge veščine, ki naj bodo neposredno koristne in uporabne za gospodarstvo, za večanje njegove konkurenčnosti in produktivnosti. Klasična humanistika, ta razsvetljenski moment klasičnih javnih univerz, tako postane odveč, saj je gospodarsko neuporabna in nekoristna. Ker so se znašle najbolj na udaru reform, ki želijo obračunati s tem razsvetljenskim momentom in šolo spremeniti v neoliberalni think tank - ki naj proizvaja podjetniške veščine in administrativna znanja – so filozofske fakultete postale tudi žarišča upora proti šolskim reformam, proti komercializaciji in privatizaciji izobraževanja. V teh bojih se je pokazalo, da klasična univerza neoliberalni viziji izobraževanja ni le odveč, temveč tudi potencialno nevarna. Pri tem ne gre toliko za njene vsebine in kurikulum, temveč predvsem za način njene organizacije (in ravno zato je bolonjska reforma predvsem birokratska, zahteva predvsem reorganizacijo in spremembo načina delovanja javnih univerz): klasične univerze so inkluzivne, javno financirane in avtonomne.

Zaradi teh lastnosti so bile univerze v preteklosti pomembna središča kritičnega mišljenja in delovanja, oblikovanja naprednih idej in politik. Današnje reforme izobraževanja so najbolj sovražne ravno do ključnih momentov javne univerze – do javnega financiranja, ki naj ga zamenja zasebno financiranje in šolnina, s čimer pade tako programska avtonomija (univerza je v tej perspektivi dolžna omogočiti investitorju profit s produkcijo tržno zanimivih in uporabnih znanj in veščin) kot inkluzivnost (šolnine ukinjajo splošno dostopnost izobraževanja). Kritične ideje, alternativne oblike življenja in progresivne politike so v tej situaciji kolateralna žrtev reform izobraževanja, saj izginjajo njihovi osnovni pogoji.

Prihodnost zgleda mračna. Namesto velikih centrov za učenje, druženje in eksperimentiranje v velikih mestih, decentralizacija in lokalni »inkubatorji« podjetniških znanj in veščin. Namesto nekaj let svobodnega življenja in mišljenja, drilanje ob delu in za delo, ob možnosti ugodnih študentskih kreditov, ki investitorja v lastno konkurenčnost in človeški kapital v obliki znanja zadolžijo do konca življenja. Namesto urbanih gveril in organskih intelektualcev proletariata, tisoči in tisoči mladih strokovnjakov.

Proti takšni prihodnosti so v zadnjih letih vstali uporniški študentje od Barcelone do Aten, od Berlina do Zagreba. Uspelo jim je iznajti nove koncepte in oblike prakticiranja solidarnosti in neposredne demokracije. Uspelo jim je povezati svoj boj z drugimi družbenimi skupinami, ki jih je neoliberalni projekt pahnil v revščino in pustil na robu, z odpuščenimi delavci, s tistimi, ki so ostali brez papirjev in tistimi, ki papirjev nikoli niso niti imeli, z drugimi naprednimi političnimi organizacijami in iniciativami.

Z organizacijo panelne diskusije na temo bolonjske reforme in študentskih protestov želimo soočiti in reflektirati različna izkustva študentskih uporov in blokad univerz po Evropi in svetu. Reflektirati želimo tako zahteve kot oblike študentskega organiziranja, ki so pogosto neinstitucionalne, s čimer spodkopavajo legitimnost svojim institucionalnim zastopnikom. Prav tako želimo premisliti, ali in kolikšen domet utegnejo imeti nove oblike organiziranja v širšem družbenem kontekstu, ter kakšna so razmerja študentskih kolektivov v konkretnih primerih univerz po Evropi do drugih družbenih skupin, na primer delavcev. Gre torej za vprašanje, ali študentje v posameznih primerih delujejo na način interesnega združenja, ali je način njihovega delovanja političen.

Množičnost študentskih uporov, katerim smo danes priče, pa sproža tudi drugo vrsto vprašanj. Ob prebiranju javnih občil lahko že nekaj časa opazujemo, kako dominantna postaja primerjava današnje domnevne apatičnosti mladine z revolucionarno množično akcijo maja 1968. Toda ob tem ne moremo mimo ugotovitve, da so za tako sliko apatičnosti mladine v javnosti v veliki meri krivi prav javni mediji, saj v njih pravzaprav ni moč prebrati ali slišati poročil o poplavi študentskih protestov, zasedb fakultet in blokad predavanj povsod po svetu. S tega stališča bi lahko celo tvegali hipotezo, da se maj 68 pravzaprav ponavlja pred našimi očmi, le cenzura javnih občil javnosti preprečuje, da bi to spregledala.

Več: http://www.dpu.mirovni-institut.si
Prijave: dpu@mail.mirovni-institut.si

NASVIDENJE V NASLEDNJI REVOLUCIJI!

13. letnik Delavsko-punkerske univerze predstavlja:

» DPU mailing lista: prijavite se tukaj .

» info: dpu@mail.mirovni-institut.si
t: 01 234 77 31

Arhiv:

» 12. letnik: NEUMNOST

» 11. letnik: TOTALITARIZEM

» 10. letnik: O GREHU

» 9. letnik: POLITIČNA EKOLOGIJA

» 8. letnik: POSTFORDIZEM

» 7. letnik: LJUBEZEN IN POLITIKA

NASVIDENJE V NASLEDNJI REVOLUCIJI!