Domov na trenutni letnik DPU

[English version of the Introductory Letter]

Napovednik predavanj

Predavanja potekajo vsak četrtek ob 18h v klubu Gromka na Metelkovi.

Posemestrsko predavanje: 27.05.2010: Valerija korošec: Predstavitev predloga UTD v Sloveniji

06.05.2010: Aleš Bunta: Mala šola platonske erotike

22.04.2010: Zoran Gajić: Šola kot ideološki aparat ekonomske funkcije države.

15.04.2010: Nomadska pedagogika: Predstavitev projekta.

08.04.2010: Gorazd Kovačič: Zakaj je postalo nesmiselno študirati?.

03.04.2010: Jacques Ranciere: Je čas emancipacije minil?.

01.04.2010: Mirt Komel: Menežiranje univerze.

25.03.2010: Maja Breznik: Ali so znanstveniki leni?.

18.03.2010: Sašo Slaček-Brlek: Proti avtonomiji univerze.

11.03.2010: Leonardo Kovačević: Pledoaje za novo barbarstvo.

4.03.2010: Gregor Kroupa: Šola in izobraževanje kot topos novoveške filozofije.

18.02.2010: Primož Krašovec: Znanje proti teoriji.

11.02.2010: Dušan Rebolj: O jalovosti pobijanja sošolcev.

04.02.2010: Damijan Štefanc: O vsestransko kompetentni osebnosti.

28.01.2010: Katja Kolšek: Vprašanja vloge države, prava in razrednega boja v Althusserjevem pojmovanju ideologije.

21.01.2010: Magdalena Stanimirović: Homo Academicus .

14.01.2010: Andrej Kurillo: Od rojstva univerze do »intelektualnega proletariata« .

17.12.09: Lorenzo Chiesa: O poučevanju in diskurzu univerze.

10.12.09: Mislav Žitko: Ekonomika, kapitalizem in akademsko polje.

03.12.09: Karolina Babič: Sodobni delavec kot 'subjekt karkoli'.

26.11.09: Tadej Troha: Štorklja in spolna vzgoja.

19.11.09: Marko Kostanić: Univerza v funkciji reprodukcije statusa quo.

Otvoritveno predavanje. 12.11.09: Zdenko Kodelja: Izobraževanje: človekova pravica in javno dobro ali tržno blago?.

13. letnik predavanj Delavsko-punkerske univerze: Šola kot ideološki aparat ekonomije

Althusser je šolo brez pomisleka uvrstil med »ideološke aparate države« kot (takrat še) državno institucijo, v kateri se zagotavlja reprodukcija produkcijskih razmerij: »Z drugimi besedami, šola (…) uči 'spretnosti', toda v oblikah, ki zagotavljajo podrejanje vladajoči ideologiji ali pa obvladovanje njenega 'prakticiranja'.« V pogojih kapitalističnega produkcijskega načina in socialne države, ki ju je analiziral Althusser, otroci in mladina postajajo delovna sila tako skozi učenje tehničnih veščin in spretnosti, ki jih bodo potrebovali kasneje, ko vstopijo v delovna razmerja, kot tudi prek sprejemanja idej, ki samo vstopanje in produkcijski način legitimirajo, prikazujejo kot naraven, razumen in nujen. Toda danes se zdi, da je odnos med državo in gospodarstvom, pravzaprav med politiko in ekonomijo nasploh, postal mnogo bolj laksen, tako rekoč »sproščen«. In kot je moč videti ob sodobnih reformah, so se učinki te dozdevne sproščenosti že posrečili prikrasti tudi v šolski čas-prostor.

A razpustitev jasno definiranih razmerij med državo in gospodarstvom in učinki slednje na področju šolstva vendarle ne lebdijo v praznem, marveč so del nekega širšega, neoliberalnega projekta, ki svoje korenine (kakor po naključju) najde na zasebni univerzi v Chicagu, odločilni moment zmage pa predstavlja posvojitev njegovih ekonomskih receptov s strani (nad)državnih institucij. Vpliv neoliberalizma je bil tedaj tisti, pod katerim je Evropska unija konec prejšnjega tisočletja bila primorana prepoznati »upad produktivnosti evropskega gospodarstva« kot osrednji družbeni, politični in ekonomski problem. Tako je leta 2000 sprejela 'Lizbonsko strategijo', katere cilj je, da EU do leta 2010 postane »najbolj konkurenčno, dinamično ter na znanju temelječe gospodarstvo na svetu, ki zagotavlja polno zaposlenost, ekonomsko in socialno kohezijo ter varstvo okolja in trajnostni razvoj«. Istega leta je bil sprejet 'Memorandum o vseživljenjskem učenju', ki je odtlej ključno vodilo v uresničevanju prizadevanj Lizbonske strategije na področju vzgoje in izobraževanja ter posredno na vseh drugih področjih. Koncept 'vseživljenjsko učenje' bi naj uvajal (novo) razumevanje učenja, ki v nasprotju s togostjo šolskega časa-prostora, vklenjenega med zvonce in klopi, razpira »razsežnost trajanja 'od zibelke do groba'« in »razsežnost širine, ki označuje, da se učimo povsod (ne le v šoli) in kar koli«. Cilj tovrstnega učenja bi naj bila vzreja 'vsestranskih osebnosti', ki s pomočjo pridobljenih 'kompetenc' zmorejo reševati 'resnične probleme', s katerimi jih sooča življenje.

Ob tako visoko zastavljenih vzgojnih ciljih bi se nam utegnila – s kančkom zlobe – vsiliti nekoliko karikirana podoba usode evropske vzgoje, kakor je utelešena v uvodnem stavku iz Rousseaujevega vzgojnega romana Émil: Vse je dobro, kar pride spod rok Stvarnika vseh stvari; vse se spridi v rokah človeka. Prav tako bi se lahko spomnili Flaubertovega romana Bouvard in Pécuchet, v katerem nesrečna junaka v vsakem poglavju »naštudirata« nove kompetence, katerih uporaba se jima po nujnosti vsakič znova izjalovi, kot bi hotela potrditi uvid Rousseaujevega uvodnega stavka v vsej njegovi razsežnosti. Ta roman – ki je sicer ostal nedokončan – se kot nalašč konča s poglavjem o vzgoji. Naposled pa je tukaj še Freudov sklep, da je vzgoja (poleg analize in vladanja) preprosto nemogoč poklic.

Zdi se, kot bi sodobne reforme povsem spregledale tako to, da vzgojni cilji ne izčrpajo problema šole, kot tudi to, da je šola, kolikor se neizogibno križa z vzgojnimi pretenzijami, sama zaznamovana z neko inherentno nezmožnostjo. Tam, kjer bi bilo pričakovati tehten pretres problema šole, se kot mašilo pojavi koncept vseživljenjskega učenja. In mar ni ta koncept – ki se kaže obenem kot novost ter kot nekaj najbolj naravnega in nujnega – sumljivo trivialen? Kdo pa bi hotel tajiti, da se na tak ali drugačen način učimo vse življenje? Kdo bi ugovarjal temu, da je ena izmed poglavitnih nalog šole ta, da pripravlja na življenje? A z vso resnostjo se potlej lahko vprašamo tudi: mar to pomeni, da je potrebno uspešno izvedbo analnega seksa, izkušnjo ob smrti bližnjega, integrale in skladnjo vreči pod isto streho »Skupne hiše vsega izobraževanja in učenja«? Kako se v takšni zastavitvi spremeni sam pojem vednosti? Se razsvetljenska pravica do izobraževanja iz vidika vseživljenskega učenja ne kaže vse bolj kot imperativ usposabljanja?

Povrh vsega pa je več kot očitno da koncept 'vseživljenjskega učenja' služi tudi kot evfemizem za preveč očitno in nasilno podrejanje področja izobrazbe neoliberalistični logiki prostega trga in opevanju gospodarskega napredka. Najbrž ni naključje, da se je še pred Memorandumom o vseživljenjskem učenju s tem konceptom spogledovala predvsem Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD). Na očitek, da izobrazba ne sme biti le dekla gospodarstva, je pač vedno mogoče odgovoriti: saj ne gre zgolj za gospodarski napredek, temveč tudi in predvsem za omogočanje vsestranskega človeškega razvoja, soočanja z 'resničnimi problemi' in temeljno pravico slehernika, da se vselej in kjerkoli uči. A kateri so ti 'resnični problemi' in kakšno življenje, ki nas z njimi sooča? Od kod poziv, ki terja odgovor vseživljenjskega učenja?

Res je, vpliv neoliberalnih praks je čutiti na vseh področjih, ne samo na področju izobrazbe, in do te mere je sicer neizogiben. A prav zato je potrebno tem bolj braniti avtonomijo šole, ko se zdi, da bo od svoje vloge kot nosilka znanja ohranila le nehvaležen naziv 'začetno usposabljanje'. V tem oziru pa je še posebej zastrašujoča protislovna tendenca, da se sam čas šole (v stari grščini scholé (prosti čas), od koder šoli tudi ime) spremeni v blago, ki ima ceno kot katerokoli drugo blago na trgu; to se potlej imenuje človeški kapital oz. znanje, kolikor ga je mogoče ekonomsko ovrednotiti. Kar bi Šoli še nemara ostalo časa, ki ga ne bi bilo mogoče takoj postaviti v službo življenju (in v čemer bi dejansko bil 'njen čas'), bi bila gola potrata časa, ki si ne zasluži mesta v učeči se družbi. Tukaj le stežka uide (nehotena?) aluzija na bližino trgovca in učitelja, ki sta svoj čas oba veljala za prodajalca božjih dobrin: prvi s prodajanjem časa oz. posojanjem na obresti, drugi s prodajanjem vednosti oz. poučevanjem. Si tedaj lahko obetamo Šolo kot podjetje, v katerega se vlaga čas?

DPU že od samega začetka predstavlja praktično obliko alternativnega načina izobraževanja. Letos želi svojo prakso še teoretsko reflektirati – in se obenem priključiti k bojem proti neoliberalnim reformam izobraževanja in za nove oblike solidarnosti, inkluzivne politike ter svobodno mišljenje in izobraževanje. V času, ko je treba vezati in vlagati še 'prosti čas', vas torej vabimo k potrati časa, k razsipnemu razmisleku o šoli.

Predavanja bodo potekala od novembra 2008 do maja 2009, vsak četrtek ob 18. uri v Klubu Gromka – Metelkova mesto, Ljubljana.

NASVIDENJE V NASLEDNJI REVOLUCIJI!

13. letnik Delavsko-punkerske univerze predstavlja:

» DPU mailing lista: prijavite se tukaj .

» info: dpu@mail.mirovni-institut.si
t: 01 234 77 31

Arhiv:

» 12. letnik: NEUMNOST

» 11. letnik: TOTALITARIZEM

» 10. letnik: O GREHU

» 9. letnik: POLITIČNA EKOLOGIJA

» 8. letnik: POSTFORDIZEM

» 7. letnik: LJUBEZEN IN POLITIKA

NASVIDENJE V NASLEDNJI REVOLUCIJI!