[English version of the Introductory Letter]

Napovednik predavanj

Predavanja potekajo vsak Četrtek ob 18h v klubu Gromka na Metelkovi.

11.4.2013: Liljana Burcar: Po socializmu le tema demokracije: restavracija kapitalizma in pogospodinjenje žensk

4.4.2013: Mislav Žitko: Rekonstitucija centralnega bančništva in socializacija bank

28.3.2013: Barbara Kresal: Koliko je socialnega v EU? Primer prenove slovenske delovne zakonodaje

21.3.2013: Andreja Živković: Kriza evroobmočja in kriza levih alternativ

Izredno predavanje:13.3.2013: Michael Roberts: Kriza območja evra je kriza kapitalizma

7.3.2013: Rok Kogej: Kritika keynesovske skromnosti

27.2.2013: Riccardo Bellofiore: Paradigmatska izjema. Italija v svetovni in evropski krizi (Predavanje bo izjemoma v sredo ob 17:00)

21.2.2013: Božo Repe: Evropske integracije, revizija zgodovine in novi protifašizem

14.2.2013: James Meadway: Reševanje krize evroobmočja: varčevanje, eurokeynesianizem in antikapitalistične alternative

7.2.2013: Igor Vuksanović: Ustava in ideologija

30.1.2013: Andrea Milat: Evropa 2020 in mednarodno sodelovanje na področju visokega šolstva in znanosti (Predavanje bo izjemoma v sredo ob 17:00)

24.1.2013: Primož Krašovec: Zgodovinska in aktualna protislovja evropske ideologije

17.1.2013: Viljem Merhar: Reševanje krize kapitalizma kot sistema

10.1.2013: Sašo Slaček Brlek: Proizvodnja pristanka med novičarskimi delavci na Radiu Slovenija

20.12.2012: Angela Wigger: Konkurenca, svetovna kriza in alternative neoliberalnemu kapitalizmu: kritično soočenje z anarhizmom

Izredno predavanje:13.12.2012: Marko Kržan: Skica aktualnega družbeno-ekonomskega stanja v Sloveniji

6.12.2012: Domagoj Mihaljević: Verjeti brez razprave: Proces hrvaškega priključevanja Evropski uniji

29.11.2012: John Grahl: Kriza evroobmočja in konec socialne Evrope

22.11.2012: Sašo Furlan: Kriza evroobmočja v kontekstu globalne krize kapitalističnega produkcijskega načina

Uvodno predavanje:15.11.2012: Joachim Becker: Preobrazbe in krize EU

Nova spletna stran:

Spletno stran Delavsko-punkerske univerze smo preselili na nov naslov.

Lepo vabljeni: dpu.si

Delavsko-punkerska univerza vabi na predavanje iz tematskega ciklusa Dvojna kriza evrointegracij, ki bo v četrtek, 11. aprila 2013 ob 18:00 uri v Klubu gromka na Metelkovi.

Liljana Burcar

Po socializmu le tema demokracije: restavracija kapitalizma in pogospodinjenje žensk

Posledica neokolonialne restavracije kapitalizma je masovna redukcija temeljnih socialnih in ekonomskih pravic ter spremljajoča razgradnja in odprava socialistične socialne države, kar je pripeljalo do vzpostavitve različno segmentiranih in hierarhično organiziranih kategorij izkoriščanih. Restavracija kapitalizma ima za ženske drugačne učinke kot za moške, saj med drugim temelji na ponovni repatriarhalizaciji družbe. Ta proces je neposredno povezan s prenosom odgovornosti in izdatkov povezanih z družbeno reprodukcijo, s tem pa reprodukcijo obstoječe in bodoče delovne sile, z ramen lastnikov kapitala izključno na ženske, kar lastniškim elitam omogoča povečano akumulacijo zasebnega kapitala. Posledica tega je potiskanje žensk v zasebnost doma in sicer v vlogi neplačanih in prosto razpoložljivih reproducentk ter delno ali v celoti ekonomsko odvisnih partneric, iz česar izhaja tudi predrugačenje njihovega zaposlitvenega statusa: postavljene so namreč v vlogo sekundarne delovne sile, predstavljajoč ogromni bazen rezervne armade delavk, ki je iz formalnega večinoma prestavljena v neformalni sektor. Restavracija kapitalističnih družbenih odnosov temelji na izbrisu socialistične ideje o enakosti in enakopravnosti spolov, ki je med drugim izhajala iz postavke, da je za uresničitev tega cilja neobhodno podružabljenje stroškov družbene reprodukcije. V kapitalizmu so ti pozasebljeni in individualizirani, kar je neposredno povezano z obujanjem in utrjevanjem izrazito konservativnih konstruktov spolne razlike. To je materialna realnost, ki je imanenta kapitalizmu: je neposredno vgrajena v oblikovanje družbenih struktur, s tem pa vsakodnevne realnosti običajnih ljudi, tj. njihovih načinov bivanja in praks ter v prvi vrsti obstoječih oblik zavestnosti.

Dr. Liljana Burcar je docentka na oddelku za anglistiko Filozofske fakultete v Ljubljani. Ukvarja se s feministično teorijo, postkolonialnimi in neokolonialnimi teorijami ter sodobno ameriško in angleško književnostjo.

Delavsko-punkerska univerza v okviru svojega 16. letnika vabi na ciklus predavanj z naslovom:

Dvojna kriza evropskih integracij

Proces politične in ekonomske integracije evropskih držav, ki je na začetku devetdesetih let 20. stoletja kulminiral v ustanovitvi Evropske unije, pozneje v tem desetletju pa še v oblikovanju območja evra, je večinoma spremljala navdušena in vzvišena pripoved, polna kulturnih in civilizacijskih idealov. EU je privzela podobo pacifističnega projekta, ki naj bi po stoletjih oboroženih konfliktov evropske države združil v miroljubno panevropsko politično entiteto. Ta naj bi državam članicam omogočila gospodarski razcvet in družbeno blaginjo ter konsolidacijo demokracije, obenem pa s širjenjem in odpiranjem meja obrzdala nazadnjaške nacionalistične težnje v Evropi. EU je bila še nedavno pojmovana kot zadnja trdnjava, ki naj bi v nasprotju z militantnim neoliberalizmom v Združenih državah in nebrzdanim kapitalizmom v Vzhodni Aziji ohranila tradicijo povojnega evropskega socialnega modela, utemeljenega na državi blaginje. Evropski voditelji so se v procesu ekonomske integracije nemalokrat posluževali visokoleteče retorike o EU kot o visokotehnološki informacijski družbi, katere prioriteta da je vlaganje v znanje in inovacije, ter kot o ekonomski in monetarni uniji, ki da jo poleg politik spodbujanja konkurenčnosti odlikujejo tudi politike družbene kohezije ter »aktivne in dinamične socialne države« (kot pravi Lizbonska strategija).

Toda po letu 2009 se je EU znašla na nezavidljivem kraju vzporednega razpleta dveh uničujočih kriz. Globalna kriza kapitalističnega produkcijskega načina, katere simbolni začetek lahko umestimo v leto 2008, ko je propadla ameriška investicijska banka Lehman Brothers, se je hitro razširila v Evropo, kjer je prišlo do resne krize bančnega sektorja in stagnacije industrijske proizvodnje. V istem obdobju je EU doživela zaostritev interne krize plačilne bilance, ki je vodila v dolžniško krizo na periferiji EU (na Madžarskem, v Latviji in Romuniji) in na periferiji evroobmočja (v Grčiji, na Irskem, v Španiji, Italiji in na Portugalskem), danes pa ogroža sam obstoj obeh unij.

Po treh letih spopadanja s krizo se zdi, da je podoba EU kot miroljubne, demokratične in socialne transnacionalne institucije daleč od resničnosti. V uniji, katere voditelji so se pri vsiljevanju politik krčenja javne porabe, nižanja mezd in kratenja pravic delavcev v zadnjih letih izkazali za še radikalnejše od Mednarodnega denarnega sklada, le stežka vidimo zaščitnico države blaginje. V uniji, v kateri po diktatu kapitala temeljne politične in ekonomske odločitve sprejemajo neizvoljene tehnokratske elite, le stežka prepoznamo branik demokracije. In navsezadnje nam unija, v kateri se širijo rasistični miti o lenih in uživaških delavcih v mediteranskih državah, le stežka velja za institucijo, ki naj bi brzdala mračnjaške nacionalistične težnje.

Te nekoliko temačnejše podobe, ki jo Evropa kaže danes, ne moremo odmisliti kot začasne anomalije, ki naj bi jo povzročile nenaklonjene krizne razmere. Nasprotno, spodbuditi bi nas morala k ponovnemu razmisleku o evropskem projektu v celoti, o njegovih izvirih in institucionalni strukturi, o silah in interesih, ki so ga oblikovali. V tem kontekstu ne bi smeli v trenutni radikalizaciji izrazito antisocialnih in nedemokratičnih politik videti ničesar zares izjemnega.

Ustvarjanje pogojev za neovirano akumulacijo finančnega in industrijskega kapitala, ki so se lahko realizirali le z zatrtjem delavskega razreda evropskih držav, je bilo namreč vpisano v same temelje EU in evroobmočja. Že kratek pregled ključnih mejnikov v zgodovini EU – od sprejetja Maastrichtske pogodbe, ki je institucionalizirala politiko proračunske vzdržnosti, prek uvedbe evra, s katero je bila konsolidirana izrazito restriktivna monetarna politika, do sprejetja Lizbonske strategije, ki je temeljila na fleksibilizaciji in liberalizaciji trga delovne sile – pokaže, da se je EU formirala in širila s pomočjo uvajanja politik, ki so služile izključno interesom kapitala. Tudi nasprotje med centrom in periferijo znotraj EU je veliko starejše kakor dolžniška kriza, saj je EU že od samega nastanka »Evropa dveh hitrosti«, utemeljena na neenakomernem gospodarskem razvoju držav članic in na neskladju med monetarno homogenostjo in fiskalno heterogenostjo.

Letošnji letnik DPU bo zato proučil zgodovino evropskih integracij onkraj naivnih liberalnih pripovedi, tj. skozi prizmo razrednega boja; analiziral ključne ideološke aparate in ideološki diskurz EU; razkril temeljna politična in ekonomska protislovja EU in evroobmočja; in naposled postavil protiutež sodobni neoliberalni Evropi s pomočjo zarisa kratkoročne in dolgoročne leve politične strategije tako na transnacionalni (evropski) kakor na nacionalni (slovenski) ravni.

Začetek: 15. november 2012 ob 18. uri

Termin: vsak četrtek ob 18. uri, Klub Gromka - Metelkova mesto, Ljubljana

NASVIDENJE V NASLEDNJI REVOLUCIJI!

16. letnik Delavsko-punkerske univerze predstavlja:

Stališča DPU:

Povezave:

» DPU mailing lista: prijavite se tukaj .

» info: dpu@mail.mirovni-institut.si
t: 01 234 77 31

Arhiv:

» 15. letnik: FINANCIALIZACIJA

» 14. letnik: RAZREDNI BOJ PO RAZREDNEM BOJU

» 13. letnik: ŠOLA KOT IDEOLOŠKI APARAT EKONOMIJE

» 12. letnik: NEUMNOST

» 11. letnik: TOTALITARIZEM

» 10. letnik: O GREHU

» 9. letnik: POLITIČNA EKOLOGIJA

» 8. letnik: POSTFORDIZEM

» 7. letnik: LJUBEZEN IN POLITIKA

NASVIDENJE V NASLEDNJI REVOLUCIJI!