Delavsko-punkerska univerza vabi na predavanje iz tematskega ciklusa Šola kot ideološki aparat ekonomije, ki bo v četrtek 11. marca 2010, ob 18.00 uri v Klubu Gromka na Metelkovi.

Leonardo Kovačević:

Pledoaje za novo barbarstvo

Potem, ko je Walter Benjamin v tekstu Izkustvo in siromaštvo iz leta 1933 predlagal novega junaka spoznanja – barbara, ki ne potrebuje več prtljage podedovanega znanja -, se v filozofiji, približno trideset let kasneje, pojavi celokupen niz figur, podobnih Benjaminovi: od Lyotardjevih „poganov“ do Rancierjevega Jacotota. Vznik teh figur je očitno povezan z nekim specifičnim časovnim zamikom in zdi se, kakor bi se slednje rojevale iz lastnega pepela, kot odgovor na novi val restavracije.

V predavanju bom skušal izrisati nekaj osnovnih črt tega novega heretičnega subjekta vednosti, a brez pretenzij, da vse hereze povežem v enotno krivoverstvo.

Leonardo Kovačević živi v Zagrebu, kjer dela kot urednik Tretjega programa hrvaškega radia in kot prevajalec sodobne francoske filozofije (Baudrillard, Ranciere, Levinas, Derrida). Njegovi teoretski apetiti se gibljejo okrog sodobne francoske politične filozofije in estetike.

13. letnik predavanj Delavsko-punkerske univerze:

ŠOLA KOT IDEOLOŠKI APARAT EKONOMIJE

Althusser je šolo brez pomisleka uvrstil med »ideološke aparate države« kot (takrat še) državno institucijo, v kateri se zagotavlja reprodukcija produkcijskih razmerij: »Z drugimi besedami, šola (…) uči 'spretnosti', toda v oblikah, ki zagotavljajo podrejanje vladajoči ideologiji ali pa obvladovanje njenega 'prakticiranja'.« V pogojih kapitalističnega produkcijskega načina in socialne države, ki ju je analiziral Althusser, otroci in mladina postajajo delovna sila tako skozi učenje tehničnih veščin in spretnosti, ki jih bodo potrebovali kasneje, ko vstopijo v delovna razmerja, kot tudi prek sprejemanja idej, ki samo vstopanje in produkcijski način legitimirajo, prikazujejo kot naraven, razumen in nujen. Toda danes se zdi, da je odnos med državo in gospodarstvom, pravzaprav med politiko in ekonomijo nasploh, postal mnogo bolj laksen, tako rekoč »sproščen«. In kot je moč videti ob sodobnih reformah, so se učinki te dozdevne sproščenosti že posrečili prikrasti tudi v šolski čas-prostor.

A razpustitev jasno definiranih razmerij med državo in gospodarstvom in učinki slednje na področju šolstva vendarle ne lebdijo v praznem, marveč so del nekega širšega, neoliberalnega projekta, ki svoje korenine (kakor po naključju) najde na zasebni univerzi v Chicagu, odločilni moment zmage pa predstavlja posvojitev njegovih ekonomskih receptov s strani (nad)državnih institucij. Vpliv neoliberalizma je bil tedaj tisti, pod katerim je Evropska unija konec prejšnjega tisočletja bila primorana prepoznati »upad produktivnosti evropskega gospodarstva« kot osrednji družbeni, politični in ekonomski problem. Tako je leta 2000 sprejela 'Lizbonsko strategijo', katere cilj je, da EU do leta 2010 postane »najbolj konkurenčno, dinamično ter na znanju temelječe gospodarstvo na svetu, ki zagotavlja polno zaposlenost, ekonomsko in socialno kohezijo ter varstvo okolja in trajnostni razvoj«.

Istega leta je bil sprejet 'Memorandum o vseživljenjskem učenju', ki je odtlej ključno vodilo v uresničevanju prizadevanj Lizbonske strategije na področju vzgoje in izobraževanja ter posredno na vseh drugih področjih. Koncept 'vseživljenjsko učenje' bi naj uvajal (novo) razumevanje učenja, ki v nasprotju s togostjo šolskega časa-prostora, vklenjenega med zvonce in klopi, razpira »razsežnost trajanja 'od zibelke do groba'« in »razsežnost širine, ki označuje, da se učimo povsod (ne le v šoli) in kar koli«. Cilj tovrstnega učenja bi naj bila vzreja 'vsestranskih osebnosti', ki s pomočjo pridobljenih 'kompetenc' zmorejo reševati 'resnične probleme', s katerimi jih sooča življenje. Beri dalje. >>

Predavanja bodo potekala od novembra 2008 do maja 2009, vsak četrtek ob 18. uri v Klubu Gromka – Metelkova mesto, Ljubljana.

NASVIDENJE V NASLEDNJI REVOLUCIJI!