Ciklus predavanj 13. letnika Delavsko-punkerske univerze je zaključen. Videoposnetke predavanj posameznih predavateljev si lahko ogledate na njihovih DPU podstraneh v levem stolpcu.

Delavsko-punkerska univerza v sodelovanju z Moderno galerijo vabi na ŠOLO TEORIJE UMETNOSTI, ki bo potekala v okviru šestega trienala sodobne slovenske umetnosti od 17. 6. do 4.7.2010 v avditoriju Moderne galerije (Tomšičeva 14, Ljubljana).

ŠOLA TEORIJE UMETNOSTI

Šolo teorije umetnosti (program, videoposnetki predavanj) organizirata DPU in Moderna Galerija v sklopu šestega trienala U3. Potekala bo od 17.6. do 4.7. 2010, najprej kot serija sedmih predavanj slovenskih (17. in 24.6.) in nato kot štiri predavanja (3. in 4.7.) gostujočih teoretikov, ki se ukvarjajo s teorijo umetnosti. Predavanja bodo dolga po okrog uro in prilagojena splošni publiki. Vsa predavanja bodo potekala v predavalnici v kleti Moderne galerije.

Namen šole je problematizirati določen intelektualni konsenz, ki se je v umetniških in kulturnih krogih v vzhodni Evropi uveljavil v zadnjih desetih, petnajstih letih. Teoretsko gre za mešanico italijanskega avtonomizma, deleuzijanstva in nekaj malega Ranciera, ki se nereflektirano pripenjajo na neodisidentsko politično prtljago. Teorije in koncepti, ki izvirajo iz polemik, ki so sledile uporom leta 68, se nekritično prenašajo v polemike, ki so sledile vzhodnoevropskim kontrarevolucijam v osemdesetih. Lepo zveneči in domnevno radikalni koncepti kot so deteritorializacija ali imaterialno delo tako obenem prikrivajo vztrajanje problematične disidentske politike in omogočajo kritiko kapitalizma z istimi sredstvi in na isti način (le z novimi, modnejšimi psevdokoncepti), kot je v osemdesetih potekala kulturna kritika socializma. Do kapitalizma današnji angažiran 'contemporary art' zavzema enako nedolžno-kritično pozicijo kot jo je do socializma disidentska umetnost - obenem pa s slavljenjem lastne 'subverzivnosti' nekoč in danes blokira kakršnokoli dejansko produktivno razpravo o političnih potencialih umetnosti.

Namen šole bo pripeljati teorijo nazaj k umetnosti s pomočjo kritike spontane ideologije umetnikov (kuratorskega esejizma, postkonceptualizma, njuejdzerskega obskurantizma, politike čustvovanja) ter tej dodati še konkretno analizo konkretne zgodovinske situacije poznega kapitalizma. S kritiko dominantnih predstav o umetnosti, njeni družbeni vlogi in politiki bo poskušala pokazati, da je drugačna teorija umetnosti možna.

Vabljeni!

Več na http://www.sozd.si/tank/node/335

13. letnik predavanj Delavsko-punkerske univerze:

ŠOLA KOT IDEOLOŠKI APARAT EKONOMIJE

Althusser je šolo brez pomisleka uvrstil med »ideološke aparate države« kot (takrat še) državno institucijo, v kateri se zagotavlja reprodukcija produkcijskih razmerij: »Z drugimi besedami, šola (…) uči 'spretnosti', toda v oblikah, ki zagotavljajo podrejanje vladajoči ideologiji ali pa obvladovanje njenega 'prakticiranja'.« V pogojih kapitalističnega produkcijskega načina in socialne države, ki ju je analiziral Althusser, otroci in mladina postajajo delovna sila tako skozi učenje tehničnih veščin in spretnosti, ki jih bodo potrebovali kasneje, ko vstopijo v delovna razmerja, kot tudi prek sprejemanja idej, ki samo vstopanje in produkcijski način legitimirajo, prikazujejo kot naraven, razumen in nujen. Toda danes se zdi, da je odnos med državo in gospodarstvom, pravzaprav med politiko in ekonomijo nasploh, postal mnogo bolj laksen, tako rekoč »sproščen«. In kot je moč videti ob sodobnih reformah, so se učinki te dozdevne sproščenosti že posrečili prikrasti tudi v šolski čas-prostor.

A razpustitev jasno definiranih razmerij med državo in gospodarstvom in učinki slednje na področju šolstva vendarle ne lebdijo v praznem, marveč so del nekega širšega, neoliberalnega projekta, ki svoje korenine (kakor po naključju) najde na zasebni univerzi v Chicagu, odločilni moment zmage pa predstavlja posvojitev njegovih ekonomskih receptov s strani (nad)državnih institucij. Vpliv neoliberalizma je bil tedaj tisti, pod katerim je Evropska unija konec prejšnjega tisočletja bila primorana prepoznati »upad produktivnosti evropskega gospodarstva« kot osrednji družbeni, politični in ekonomski problem. Tako je leta 2000 sprejela 'Lizbonsko strategijo', katere cilj je, da EU do leta 2010 postane »najbolj konkurenčno, dinamično ter na znanju temelječe gospodarstvo na svetu, ki zagotavlja polno zaposlenost, ekonomsko in socialno kohezijo ter varstvo okolja in trajnostni razvoj«.

Istega leta je bil sprejet 'Memorandum o vseživljenjskem učenju', ki je odtlej ključno vodilo v uresničevanju prizadevanj Lizbonske strategije na področju vzgoje in izobraževanja ter posredno na vseh drugih področjih. Koncept 'vseživljenjsko učenje' bi naj uvajal (novo) razumevanje učenja, ki v nasprotju s togostjo šolskega časa-prostora, vklenjenega med zvonce in klopi, razpira »razsežnost trajanja 'od zibelke do groba'« in »razsežnost širine, ki označuje, da se učimo povsod (ne le v šoli) in kar koli«. Cilj tovrstnega učenja bi naj bila vzreja 'vsestranskih osebnosti', ki s pomočjo pridobljenih 'kompetenc' zmorejo reševati 'resnične probleme', s katerimi jih sooča življenje. Beri dalje. >>

Predavanja bodo potekala od novembra 2008 do maja 2009, vsak četrtek ob 18. uri v Klubu Gromka – Metelkova mesto, Ljubljana.

NASVIDENJE V NASLEDNJI REVOLUCIJI!